RUSALKA TINAJA PREPREČI POŽAR

Revija Ventilator besed in Založba Primus sta v letošnjem letu razpisala literarni natečaj PRISLUHNI IN POMAGAJ. Na natečaju je sodelovala tudi rusalka Minka Jerebič. Njena domišljija jo je popeljala v svet rusalk; tistih magičnih rečnih nimf, ki poplesavajo svoj čarobni ples tam ob tolmunih Ljubljanicah ... tam, kjer jih opazuje Kašeljski zmaj ... Pa si preberimo to literarno delo:

RUSALKA TIJANA PREPREČI POŽAR

Minilo je že leto, ko je kralj Matjaž z rečnim nimfam pod Kašeljskim hribom prinesel malo rusalko Tijano. Ta je pridno pila mleko, jedla rečne alge in obračala vse gozdne jagode. Postelja, v kateri je spala, je bila iz orehovega volčjega boba. Po letu dni je postala premajhna in rusalke so pri vašem tesarju naročile novo posteljo. Bila je večja kar za tri orehove volčji bob.

V deželo je prišla pomlad. Prvi zvončki so pokukali iz zemlje, ob močvirnatem delu ribnika so se s svojimi glavicami poigravale kronce, ki so se nadaljevale s prvimi spomladanskimi sapicami. Po vejah so skakale drobcene ptice in prepevale nežne melodije.

Bilo je v soboto zjutraj, ko so sončni žarki že pokukali v sobo male rusalke Tijane. Poplesavali so po njenem obrazu, ki so božali svilene kodrčke, dokler rusalka ni odprla oči in poskočila iz postelje. Stekla je v kuhinji, sedla za mizo in z velikim veseljem pojedla ovsene kosmiče. Po zajtrku ji je pogled obstal na pticah, ki so preletavale nebo. Odšla je ven, vzela kanglico in lopatko. Počasi je stopila do ribnika in opazovala labodjo družino, ki je brezskrbno plavala po ribniku. Na drugem koncu ribnika so se sončnim žarkom nastavljale račke. Za velikim košatim grmom pa se je gruča vaških fantov igrala. Tijano je zanimalo, kaj vaški fantiči počenjajo. Stopila je grma, se skrila za vejo ter jih opazovala. Janko je iz hlač vzel vžigalice in se z njimi hvalil, nato pa ponosno dejal: »Zakurimo ogenj.«

Tijana je kar odskočila od veje, debelo pogledala in želela zakričati, da se v naravi ne sme kuriti ognja. Še preden je želela to izgovoriti, je že videla, kako so dečki nanosili na kup suho travo in vejevje. Janko je vzel vžigalico in zakuril. Naenkrat je začelo goreti. Plameni so bili vedno višji in višji. Iskrica je preskočila tudi na bližnji grm. Tijana se je ustrašila in začela kričati: »Gori, gori, gori … Na pomoč, na pomoč, na pomoč …«

Dečki so gledali okoli sebe, kdo kriči, a niso videli nikogar. Smejali so se, dokler grm ni postal velik kres … Na srečo pa je slišal krike Tijane maček Piki. Skočil je do rusalk in jih posvaril, kaj se dogaja. V roke so vzele velike zajemalke, stekle do ribnika in vanje natočile vode. Pri ribniku pa jih je presenetila mala rusalka. Tudi ta je s svojo kanglico zajemala vodo in hitela zlivati ​​po goreči travi. Z lopatko je tolkla po iskricah, ki so se poplesavale po travniku. »Fantje pojdite po kamenje in ga nanesite okoli ognja«. Brez besed so odšli in nabirali kamenje. Rusalke so prihitele in spuščale vodo. Ogenj je bil pogašen, čeprav se je iz grma še vedno kadilo.

Dečki so nabirali kamenje in ga nosili okoli ognja. Nekje v daljavi se je slišal zvok sirene. Na požarišče je pripeljal gasilski tovornjak in začel gasiti. Vaški fantiči so nosili kamenje okoli požarišča. Še opazili niso, kdo jim je pomagal pogasiti ogenj. Takrat pa se pred njimi pojavi Filip, poveljnik gasilcev. Dečke zbere okoli sebe in jih sprašuje po požaru. Priznali so mu, da so se želeli igrati z ognjem. Potem pa so zaslišali glas, da se to ne sme delati in zaslišali so krike: »na pomoč«, a videli niso nikogar. Nekdo jim je dejal, da morajo okoli ognja prinesti kamenje in oni so ga nabirali okoli ribnika in po cesti. Niso videli, kdo je pogasil ogenj …

Gasilci, izkušeni možje, so se spogledali in se jim nasmehnili: »So vam pomagale rečne nimfe?« Dečki so bili prestrašeni in niso nič rekli. Od Filipa so dobili lekcijo, da se ne sme kuriti v spomladanskem in jesenskem času v naravi.

Ob tolmunu pa so stale rusalke in opazovale dogajanje ob ribniku. Maček Piki se je naslonil na malo rusalko Tijano in jo polizal po črnem nosku. Rusalke so se mu smejale in pohvalile malo rusalko, da je s svojim kričanjem, da rabi pomoč, preprečila velik travniški in morda celo gozdni požar … »Tijana, vedno je treba poslušati starejše, a če jih kdaj ne poslušaš, priznaj napako, saj ti bodo prav starejši prišli vedno na pomoč«.

Tijana se je le navihano smejala in vedela, da bodo ponoči rečne nimfe obiskale dečke v sanjah in jim dale poučno lekcijo …

Avtorici izrekamo iskrene čestitke.