RUSALKE IN PASTIRČEK TINČEK

Članica Kulturno-zgodovinskega društva Rusalka, Minka Jerebič, je sodelovala na literarnem popoldnevu ŽLAHTNE MISLI V MODRI IN SREBRNI KOPRENI, s pravljico o Rusalkah in pastirčku Tinčku:

 

RUSALKE IN PASTIRČEK TINČEK

 

V Zalogu, kjer se zasanjana Ljubljanica, nagajivi potoček Besnica in razburkana Kamniška Bistrica izlijejo v mogočno reko Savo, tam je ob Kašeljskem hribovju, dom rečnih nimf rusalk.  Tam so številni mrtvi rokavi reke Ljubljanice; tam je na vodnem okljuku majhen otoček porasel ob robu z vrbami, na sredi pa velika jasa, kjer najdemo številne rastline in tam je v neposredni bližini velik bajer, kjer so svoj domek našle številne vodne živali.

 

Le lučaj stran od teh lepih naravnih znamenitosti je bilo nekoč veliko rečno pristaniške Zalog, tu so nalagali in iztovarjali rečne ladje tombase, ki so prihajali po reki navzgor in odhajali natovorjeni po reki navzdol.

 

Pred pristaniščem je stala tudi manjša kmetija Bregarjevih. Tu je skromno živela tri članska družina. Na eni strani ceste so imeli hišico, na drugi pa velik hlev. Gojili so vole, ki so jih brodarji potrebovali za vleko tombasov proti toku.

 

V družini je bil majhen deček Tinček. Star je bil okoli sedem let. Bil je zelo priden fantič. Zjutraj je odpeljal kravo Lisko na pašnik v neposredni bližini njihovega doma, nato pojedel zajtrk, si naložil v torbico kos kruha ter odpeljal vole na pašo pod Kašeljski hrib.

 

Tinček si je na travniku rad naredil piščal in tako igral živalim na paši. Slišalo se ga je daleč na okoli. Včasih je naredil mlinček, ga postavil v potoček in se z njim igral. Prešteval je kamenčke in se tako učil matematike. Spomladi je rad nabiral jagode in gobe, jeseni pa kostanj. Tudi na zelišča se je spoznal in jih tako nosil cele šope domov materi, ki jih je posušila in iz njih kuhala čaj.

 

Rusalke, ki so živele pod Kašeljskim hribom, so mnogokrat opazovale Tinčka. Ob njegovem igranju so plesale in se tiho smejale.

 

Nekega dne je Tinček pripeljal živino domov, pojedel skromno večerjo in odšel spat. V podstrešni sobici je bilo vroče. Okno je imel na stežaj odprto in spogledaval se je z mesecem. Zaslišal je pogovor staršev in ga začel poslušati.

 

Oče je dejal materi: »V sredo, ko bo v pristanišču živalski sejem, odpeljem naše vole. Upam, da jih bom dobro prodal in kupil pri sosedovih telička, da ga bomo vzredili v močnega bika.«

 

»Ja, tudi jaz tako mislim, da bo najboljše. Le skrbi me, kako bo z našo Lisko. Kmalu bo tudi ona povrgla telička, a je tako suha. Kako bo imela dovolj mleka?« je govorila mati.

 

Tinček je poslušal, potem pa zaspal. Prihodnji dan se je Tinčkovo delo ponovilo. Kravico Lisko je odpeljal na staro mesto, z voli pa je odšel pod Debnji vrh, kjer so se pasli polovico dneva. Bila je sobota, zato se je prej vrnil domov. Pomagal očetu pospraviti hlev, pojedel večerjo, se okopal in odšel spat. Premišljeval je, kako bi pomagal staršem in s temi mislimi zaspal.

 

V nedeljo zjutraj je Tinček zelo zgodaj vstal. Sonce še ni vzšlo izza Kašeljskega hriba, ko je Tinček peljal Lisko na pašo. Toda ne na staro mesto, počasi sta korakala proti Debnjem vrhu.

 

Rusalke so zgodaj vstale. Poplesavale so kot vetrič po brežini Ljubljanice, se smejale, spletale venčke iz marjetk in si jih polagale na glave. Vedele so, da je nedelja, da jih ne bo nihče motil, zato so si privoščile daljšo zabavo. Utrujene so legle na otoček in sončni žarki so obsijali njihova rdeča lička. Zaspale so … Sanjale o kraljestvu kralja Matjaža …

 

Tinček in kravica Liska počasi stopata proti pristanišču, kjer je bolj umirjeno. Prečkata reko Ljubljanico in po njenem desnem bregu počasi mahata proti vznožju Debnjega vrha. V neposredni bližini bajerja je velik travnik, polen številnih rožic, kjer je travica še bolj sočna.

 

Žvižgajoč hodi Tinček ob kravici Liski in kar na enkrat zazre sedem deklic, ki ležijo na travi. Korak se mu ustavi in mirno gleda. Takšne lepote še ni videl. Vetrič, ki pihlja iz Kašeljskega hribovja se poigrava s kodri rečnih vil. Sončni žarki sijejo na njihova lička … rusalke pa z nasmeški na ustnicah sanjajo o kraljestvu …

 

Tinček gleda in gleda, kravica stoji pri miru in nato ji reče: »Joj, to pa ne bo dobro. Sonce jih bo opeklo.« Steče proti gozdu in začne trgati vejevje. Počasi, čisto po tiho stopa preko mostička proti jasi, kjer ležijo rusalke. Okoli njih začne v zemljo vtikati vejevje … Skrivaj opazuje njihovo lepoto, saj česa tako lepega še ni videl. Steče proti gozdu in ponovno trga vejevje. Ko že hoče oditi, se spotakne in pade. Pred nosom se mu pokažejo rdeče gozdne jagode. Hitro pobere vejevje in z njim dela senco rusalkam. Iz torbe vzame lonček. Nabere rdečih jagod in jih nese k rusalkam. Lonček položi ob vznožju njihovih snežno-belih nog.

 

S kravico mladi pastirček nadaljuje pot. Prideta do velikega travnika, kjer jo spusti na cvetoči travnik. »Liska le pasi se, tu je travica bolj sočna kot doma; le jej, le jej!«

 

Tinček sede v travo, vzame piščal in začne igrati. Na piščal igra vesele pesmi, skače in pleše, nato pa utrujen sede. »Lačen sem,« pomisli in se odpravi proti bajerju. S seboj vzame Lisko, ki se napije vode, sam pa si nabira jagode.

 

Sonce je že prišlo iznad Kašeljskega hriba in Tinček spozna, da je ura že veliko, zato hitro priveže Lisko in se odpravita proti domu. Oba urno hodita in ob Ljubljanici se spotakne v svoj lonček. Šele takrat spozna, da je pozabil pogledati na otok proti jasi, kjer so bile rečne nimfe. Ničesar več ni, ne čudovitih deklic, ne vejevja, le njegova skodelica je ob cesti. Ni kaj dosti premišljeval, hitro je nadaljeval pot proti domu. Lisko je odpeljal v hlev. Tinček se je umil in tekel proti Kašeljski cerkvici, kjer se je bogoslužje ravno pričelo, ko je stopil v cerkev.

 

Mati in oče sta Tinčka pohvalila, ker je Lisko peljal na sočni pašnik. Šele zvečer, ko je že bil v postelji, se je spomnil, kaj se mu je zgodilo. Bil je že utrujen in ni vedel, ali je res videl rečne nimfe, ali so to bile le sanje … Zaspal je.

 

Zjutraj Tinčka prebudi glasno govorjenje v hlevu. Ne matere, ne očeta ni bilo v hiši. Steče proti hlevu in mati mu s ponosom pove, da je kravica Liska imela ponoči dva telička. Tinček ves srečen skače od sreče. V ponedeljek in torek je čistil vole ter bil ves ponesem, ko je smel z očetom v sredo na sejem.

 

Rusalke, ki so oni dan zaspale na jasi, so se prebudile. Ozirale so se okoli sebe, opazile vejevje in nato še skodelico slastnih jagod. »Le kdo je to storil in nas obvaroval pred sončnimi žarki?« Odgovora ni bilo. Čez nekaj časa so zaslišale igranje Tinčkove piščali. »To je bil on, to je bil on …« Niso veliko govorile, saj so zelo rade poslušale zvoke piščali. Bile pa so si enotne, da je treba temu fantiču pomagati. Najstarejša rečna nimfa se je prikradla v sanje velikemu trgovcu z žitom grofu Perlesu. »Pojdi jutri na sejem, kupi le tiste vole, ki jih bo prodajal moški, kateremu bo družbo delal majhen fantič. Dobro mu plačaj, saj ti bodo voli pridno služili. Z njimi boš imel vedno polno denarnico, toliko dobrega ti bodo storili.«

 

Grof Perles je poslušal rečno nimfo. Zgodaj zjutraj se je v sredo napotil proti pristanišču v Zalogu na sejem. Sprehodil se je med trgovci. Na samem je zagledal očeta in malega sinka, ki je igral na piščal svojim volom, ti pa so mirno stali in ga poslušali. Velik, mogočni grof stopi do kmeta Bregarja in se dogovori za kupčijo. Tinček je le opazoval, se poslovil od volov in jim dejal: »Pridni bodite, ubogajte novega gospodarja, tako kot ste mene, da bo tudi on ponosen na vas.«

 

Kupčija je bila sklenjena. Grof položi očetu denar v roke in njegovi hlapci odpeljejo vole. Oče in Tinček odideta domov, sedeta za mizo in mati ju postreže. »Kako je bilo?« ju vpraša. »Dobro, dobro; no, kaj dobro, bilo je zelo dobro …« odgovori oče. Vzame iz žepa denar in ga položi na mizo.

 

»Joj, joj … Daj mati, še ti preštej denar«, reče oče ves zaskrbljen. Mati začne šteti denar in med njimi je bil en velik bankovec več. Oče vzame suknjič in hiti proti sejmišču. Tam poizveduje za grofom. Brodarji mu povedo, da je iz Ljubljane. Prosi sosedovega hlapca naj ga zapelje proti Ljubljani. Hitita mimo Kapne vasi in v Polju opazita voziček, s katerim se je pripeljal grof. Oče stopi v gostilno in odhiti proti grofu Perlesu. »Tu imate denar, preveč ste mi ga dali.« Grof pa se le smeji in reče: »Nisem se zmotil, dobro kupčijo sva storila, le pojdi domov, bom še drugič kupil vole pri tebi.«

 

Kmet Bregar je nato pri sosedu kupil dva telička, dva pa je imel že v hlevu. Tinček je vsako jutro zgodaj vstal, šel pod Debnji vrh in nabiral slastno travo za kravico Lisko. Vsak dan je hodil na isto mesto, toda trave je bilo vedno dovolj, nikoli je ni zmanjkalo. Po dveh mesecih je tja začel voditi Lisko in štiri teličke. Pasli so se na velikem travniku in nikoli ni zmanjkalo hrane. Prišla pa je jesen in Tinček je moral iti v šolo. Čez dan je veselo igral, nato pa dejal živini: »Le pasite se, le pasite se … jutri vas ne bom mogel več peljati na ta travnik, v šolo grem.« Tinček je veselo igral na piščal, pojedel kos kruha in legel v travo ter zaspal.

 

Rusalke so fantiča Tinčka opazovale. Ko je ta zaspal, so postavile okoli travnika veliko ograjo. V njegov lonček so nasule zlatnikov. »On je pomagal nam, me moramo njemu …«

 

Po nekaj urah se je Tinček zbudil, si pomane oči in kar ni mogel verjeti, kaj je videl. Kravice se pasejo v ogradi. »Kdo je to naredi?« se sprašuje. Takrat pa se spomni na prelepe deklice, ki jih je srečal pred meseci. »Ja, ja, ja; to so naredile deklice!« Ko se je zvečer odločil, da gre domov, se spotakne ob lonček … »Oooo … cekini!« Pobere lonček in cekine ter sam odide proti domu. Oče in mati sta ga že čakala z večerjo. Tinček vstopi v kuhinjo in začne pripovedovati …

 

Oče in mati sta se le smejala, nato pa oče spregovori: »Samo dobri ljudje imajo to čast, da lahko srečajo naše dobre rečne nimfe, ki jim mi Založani rečemo rusalke. Ti si dober fantič Tinček in zato si imel to srečo, da si jih srečal. Vedno bodi dober človek in morda jih boš še kdaj videl.«

 

Tinček je začel hoditi v šolo. Minevala so leta in leta … Iz fantiča je Tinček zrastel v odraslega moža. Nikoli več ni srečal rusalk, a v njegovih sanjah so ga mnogokrat obiskale. Ob vznožju Kašeljskega hriba še danes živijo rusalke, a vidijo jih le tisti z dobrim srcem …