S kolesom ob Ljubljanici

Lepo nedeljsko jutro se s hčerko odpeljeva raziskovat bližjo okolico. Od doma sva se odpeljali mimo Gasilnega doma v Zalogu pa desno proti Sp. Kašlju. Skozi naselje starejših kmečkih hiš sva v daljavi zagledali malo cerkvico Sv. Andreja, a vseeno nadaljevali pot. Kmalu sva zavili levo in preko mostu nadaljevali v Mrzlo dolino. Pri mokrišču sva se ustavili, zaklenili kolesa in se peš podali okoli trsja do vode. Po mokrišču so bile speljane potke vmes pa je bilo kar dosti globoke vode. Pazili sva, da ne štrbunkneva noter. Ker je tu rastišče velikih poletnih zvončkov, petelinčkov, ivanjščic in vodnih lilij sva nabrali manjši šopek za domov, čeprav so rožice v naravi najlepše. Pazile sva tudi glede kač, na katere so naju opozorili mimoidoči, toda nič nisva opazili. Ko sva se po prašni cesti navkreber odpeljale v smeri proti domu sem z kolesom povozila belouško. Le ta je od izvira krenila preko prašne ceste v varno zavetje grmičevja ob Ljubljanici. Ustavili sva se, a kača je negibno ležala na cesti. Hčerko sem poprosila, da mi pridrži kolo, a sama stopila do grmovja po daljšo palico. Kače nisem hotela pustiti na cesti, zato sem jo z palico dvignila in vrgla proti grmičevju. Ni padla na tla, ampak glej ga zlomka – obvisela je ob cesti na veji. Tudi tu je nisem nameravala pustiti, zato sem poiskala malo daljšo vejo in jo hotela spravit na tla. Med mojim iskanjem daljše veje pa se je kača odločila za pobeg. S hčerko sva spoznali, da je bila kača le v trenutnem šoku, meni pa je odleglo. Nisem je povozila, saj je oživela in pobegnila v naravo. Doma sva si ogledali slike kač in iskali podobno najini. Najbolj podobna je bila belouška in to je bilo najino prvo srečanje z kačo.

Majda Mihovec,
Društvo Rusalka