Samo računalnik prižgem!

SAMO RAČUNALNIK PRIŽGEM!

Mini in Tončka sta stari prijateljici. Nekoč sta živeli v istem kraju, vsaka na enem koncu, toda v šoli sta sedeli skupaj. Prosti čas sta mnogokrat preživeli skupaj. Potem sta zaključili osnovno šolo. Odšli sta v srednjo šolo in kmalu sta se njuni življenjski poti razšli.

Obe sta dopolnili že petdeset let, ko se srečata na računalniškem tečaju. Računalnik je bil za njiju pravi izziv, ki so ga vpeljali v službah, kjer sta bili zaposleni. Ni jima bil ravno pri srcu, a če njega ne bi bilo, se ne bi srečali po tolikih letih.

Srečni sta bili skupnega srečanja. Vedno sta se dobili uro pred tečajem in se še dobro uro po tečaju pogovarjali. Veliko sta si imeli za povedati. Tončka je bila zaposlena na fakulteti. Ravno se je začel vpis za izredne študente. Ja, tiste starejše, ki se izobražujejo ob delu. Ko sta tako kramljali, pa se je Mimi domislila. »Poslušaj Tončka, kaj misliš, da bi bilo takšno izobraževanje tudi za naju? Saj še nisva tako star. Druga drugi bi lahko pomagali, do pokojnine pa imava še dolgo pot.«

Tončka se je zasmejala in ni nič dejala. Naslednji dan je na računalniški tečaj prinesla gradivo za vpis na dodiplomski študijski program višje šole. Skupaj z Mimi sta si ga ogledovali, komentirali … Gradivo je Mimi vzela domov.

Ob novem študijskem letu je imela Tončka veliko dela s študenti. Hodila je po hodnikih fakultete, pa iskala profesorje in študente, jih usmerjala, v katero učilnico morajo … Naenkrat pa ji zazvoni telefon:

»Tončka Mimi pri telefonu. Veš kaj, daj se prijavit na podiplomski študij. Jaz sem že izpolnila prijavnico, ti jo pošljem po mailu v pregled. Še ti jo daj, pa začniva še midve študirati. Dve leti, kaj pa je to.«

Tončka posluša Mimine besede. »Ja, seveda, zakaj pa ne. Saj sploh še nisva tako stari. Pa mi pošlji.«

»Ne, ne, ne Mimi. Počakaj, počakaj, ne mi poslati po mailu. Ne bom dobila sporočila, veš računalnik imam izključen. Prosim počakaj, že tečem … samo še malo počakaj, da ga prižgem, da bom lahko dobila mail …«