ŠAMROLA

Slavistično društvo Dolenjske in Bele krajine je tudi letos razpisalo natečaj kratke proze in poezije. Na njem je sodelovala tudi minka, s krajšo zgodbo pod šifro ŠAMROLA.

ŠUMENJE TVOJEGA GLASU …

Še danes se spominjam negibnega ležanja v postelji. Do mene stopi mož. Z ljubeznijo v očeh me pogleda, se mi nasmehne, a oči polne solz pripovedujejo skrb … Samo nasmeh, tišina in dotik njegovih toplih rok po mojem obrazu.  

»Kaj ti lahko prinesem. Povej, kaj si želiš …«

Nič nisem govorila, samo pogledala sem moža in se mu nasmehnila …

»Te boli,« je bilo še slišati iz njegovih ust. Njegova roka je iskala moje roko, nastopila je tišina, samo ta je še govorila …

Teh prizorov je bilo v naslednjih dneh še veliko. Včasih je prihajala moja ljubezen sama v sobo, včasih je v rokah držal kozarec vode in zdravila, včasih … Nekega dne, ko se je spet ponovil ta prizor, sem mu z nasmehom na obraz odgovoril: »Veš kaj si želim?«

»Povej.«

»Se spomniš večerov pred izpitom. Bila sem napeta in takrat sem si zelo pozno zvečer zaželela …«

V sobo je stopil smeh. Smeh, katerega ni bilo slišati že nekaj tednov.

»O, moja miška. Saj veš, da bi takoj izpolnil tvoje želje, ampak … Ne, ne smeš si tega želeti v tem trenutku. Ko bo vsega tega konec, takrat bom izpolnil vse te želje.«

»Ja, vem. Komaj čakam …,« sem še dejala. Na obrazu obeh je igral nasmeh. Globoko v sebi pa sem vedela, da morda nikoli več ne bom slišala šumenje njegovega glasu. Bolečina mi je ukradla nasmeh z obraza. Poleg mene je bil mož s kozarcem v roki in tabletami …

Zaprem oči. Bolečina je močnejša, čutim jo v glavi. Najraje bi kričala … Ne vem, morda pa sem. Ne vem …

Minevali so dnevi, meseci, leto se je poslovilo. Nastopila je zima. Z možem se pripeljeva iz bolnišnice. Na obrazu obeh je bil nasmeh in upanje … Tako se spomnim želje izpred enega leta.

»Dragi, danes je tako lep dan. Jaz sedaj slišim tisti čarobni šumeči glas, boš pogledal, če …«

»O, ti navihanka. Bom pogledal, a kaj ko to ni dovolj. Po kosilu grem v trgovino in kupim še šamrole.«

Na obrazu obeh so bili nasmehi. Bila sem nadvse vesela, ko bom končno po več mesecih lahko pogledala v njegovo podobo in slišala šumenje njegovega glasu … Pozno popoldne se mi je uresničila želja. Mož je na mizo postavil ohlajeno steklenico penečega vina. Vzel kuhinjsko krpo, nagnil steklenico in jo odprl. V kozarcu je natočil peneče vino, jaz pa sem poslušala njegovo šumenje … Tako prijeten zvok, tako vznemirljiv, katerega sem slišala tudi v sanjah. Pred menoj postavi mož še krožnik s šamrolo. Vse je tako popolno. Smeh. Vzamem kozarec v roko in ga nesem do nosu. Prijeten vonj … Še vedno se sliši šumenje … Naredim požirek in v očeh se zaiskrijo žarki sreče …

»Si srečna,« je vprašal mož. »Sem. Tako sem si želela tega trenutka in sedaj, ko je tu, sem srečna, da lahko to opazujem. Dovolj mi je to. Dovolj mi je le požirek penine … Sedaj pa še to šamrolo pojem, naredim še en požirek penine in to je to …«

»Oh, pa ta tvoja ljubezen …,« je še dejal mož in se mi je nasmehnil.