Spirala 2022

Splošna knjižnica Slovenske Konjice je v začetku septembra objavila literarni natečaj Literarne revije Spirala. Na njem so sodelovali z objavami še neobjavljenih zgodb, pesniških stvaritev in pravljic v slovenskem jeziku polnoletne osebe.

Na natečaj se je prijavila tudi Minka Jerebič, članica Kulturno-zgodovinskega društva Rusalka. Napisala je pravljico PREVARANI ZAJČEK PUHEK. Pa si jo preberimo:

PREVARANI ZAJČEK PUHEK

V zelenem gozdu, kjer rastejo goste bukve, kjer se vitke breze zvijajo med njimi, kjer sem ter tja kraljuje kakšna smreka in kjer je velika jasa ter ob njej rastejo slastne robide, tam živi zajček Puhek. Ni navaden gozdni zajček, pač pa je poseben zajček. Njegova dlaka je daljša kot od ostalih zajčkov, ima kodrčke in prav čudne roza-sive barve tako ti kodrčki. Gozdne živali rade izkoristijo zajčkovo simpatičnost in se mu, tako na skrivaj, rade posmehujejo.

Tako je bilo tudi včeraj. Na jaso je prišel star medved Piki in legel k počitku. Sonce pa je pripekalo in medved mu je z veseljem nadaljeval svoje stare kosti. Zajček Puhek ga je opazil, zato ga ni hotel motiti pri Španju, pa je šel po gozdu. Hodil je in hodil, nabiral gozdne jagode in sploh ni opazil, da se na nebu zbirajo črni oblaki.

»Bum, tresk …« je bilo slišati nekje v daljavi in ​​kar naenkrat je začelo močno deževati. Zajček Puhek sploh ni opazil, da dežuje in ko je opazil, je bil že moker. Kodrčki niso bili več tako pokončni, od njih pa tekle dežne kapljice. Stopil je do stare bukve in tam vedril. Iz odprtine pod bukvijo, pa je pokukala lisica. Nasmehnila se je in si mislila svoje. Bila je pretkana in zelo rada se je smejala na tuj račun. čeprav se je gozdnim živalim predstavila, da ji je ime Lisica Lepotica, so jo klicale Zvita Binca.

»Pozdravljen mladenič, kaj pa ti začneš pred mojimi vrati,« je lisica ogovorila zajčka Puhka.

»Dežuje. Pa sem brez dežnika in sem stopil pod to gosto bukev, da ne bom čisto moker.«

»Dežuje? Kje pa ti vidiš dež?« je dejala lisica in se smejala. Stopila je iz brloge in se sprehodila okoli bukve. »Vidiš, da ni nobenega dežja.«

»Seveda je dež, poglej, kako sem moker,« je govoril Puhek.

»Kakšen dež, saj vidiš, da ni nikjer oblakov, da začnejo kovinske ptice, ki nas zalivajo z vodo.«

»Kovinske ptice,« se je začudil zajčke, »kaj pa je to?«

»Ha, ha, ha … se vidi, da si še mladič in nič ne veš. Ne veš, kaj so to kovinske ptice?«

Zajček Puhek je sklonil glavo. Mamica mu ni povedala, kaj so to kovinske ptice. Počutil se je zelo neumnega, ker ni bil dovolj razgledan. Potem pa je proseče pogledal proti lisici in je rekel: »Povej mi, kaj so to kovinske ptice.«

»Pridi v moj brlog in ti bom povedala.« Zajček Puhek in lisica sta odšla v brlog. Dolgo ju ni bilo ven, deževati je že prenehalo, nato prileti Puhek iz brloga, teče po gozdu, preskakuje vejevje, pride do jase, spotakne se ob medveda Pikija in pade.

Medved se prebudi in zagodrnja: »Kaj pa je to? Kdo me je zbudil?« Zajček se kar trese, ko spozna, ob koga se je spotaknil. »Kaj pa se tako treseš Puhek? Kam tako hitiš?«

»G, g, g … gospod medved. D, d, do, dober daann … Na letališče grem.«

»Na letališče greš. Ja, kaj boš pa ti na letališču počel?«

»Kovinske ptice bom pregnal, da ne bodo spuščale vode … Mi je lisica vse povedala.«

»Ha, ha, ha … Kaj pa govoriš? Kje pa si to slišal. Kovinske ptice … spuščale vodo … ha, ha, ha …« Medved Piki se je kar zvijal od samega smeha. Puhec ga je opazoval in bil čisto pri miru. Ni vedel, zakaj se medved smeje, niti ni vedel, zakaj se drži za trebuh. »Oh, ta Zvita Binca. Pridi, da ti razložim, čemu služijo letala.«

Puhek je stopil do medveda in ta mu je razložil vse o letalih, kako prevažajo ljudi in kako prevažajo vodo, ko gasijo gozdne požare. »Sedaj pa pojdiva k lisici na obisk.«

Zajček Puhek in medved Piki sta odšla k lisici. Spotoma vzame medved veliko kovinsko zajemalko vode. Prideta do lisičinega brloga in medved Piki začne vlivati vodo v brlog.

»Joj, prejoj, kaj pa je to. Poplave, poplave. Na pomoč,« kriči lisica.

»Kaj pa kričiš. Kaj ne vidiš, da je zajček Puhek ujel kovinsko ptico polno vode, pa jo bova ožela, da ne bo zalivala našega gozda …«

Lisica je kar obstala. Vedela je, koliko je ura. Puhek in Piki pa sta se veselo smejala.

V mesecu decembru je bila svečana razglasitev sodelujočih in njihova predstavitev. Izbrana besedila so bila objavljena tudi v zborniku v tiskani in elektronski obliki. Sodelujoči na tem literarnem natečaju, njihovi svojci, prijatelji in starši so bili nad predstavljenimi deli navdušeni.

Po zaključku osrednjega dela natečaja, pa so bili vsi v dvorani vabljeni v dvorano Kulturnega doma, kjer je bila osrednja proslava ob 60. letnici uradno odprte knjižnice. Na prireditvi je sodeloval v pogovoru Milan Dekleva, slovenski pesnik, pisatelj, publicist, dramatik itd. in pevka Ditka. Po dogodku je sledilo prijetno druženje, kjer so si lahko obiskovalci v domu kulture ogledali številne slike, ki jih razstavljajo akademski in ljubiteljski slikarji.

V imenu Društva Rusalka izrekamo iskrene čestitke vsem sodelujočim na natečaju.

Zapisala: Lilijana Prepeluh

Foto: M. J. Osojnik

Ilustracija: M. Jerebič