SPOMINI

Punčke iz cunj, zbiranje papirnatih prtičkov, kopanje v mrzli Savi,  pospravljanje sena v rovtu, ličkanje koruze, hoja po tirih, lovljenje žab in majskih hroščev, čakanje na vrsto pred gugalnico, skrivalnice, gnilo jajce, slepe miši … ni da ni. Zatopljena v svoje misli premlevam, kako smo živeli v času mojega  otroštva. Bilo nam je lepo. Pa smo se tega takrat zavedali? Ne, vsaj jaz se nisem.

Danes obujam spomine. Na vasi smo imeli kino. Danes ga nimajo. Imeli smo trgovino, danes je zaprta. Imeli smo šolo, danes je to stanovanjski objekt.  Kar nekaj časa sta bila v vasi samo dva televizorja, eden v gostilni in eden pri recimo temu - bolj premožni družini. Po mleko smo hodili h kmetom. Peš, s kanglico. Skozi vas je vodila asfaltirana cesta, po njej pa se je odvijal promet. Danes je cesta speljana mimo vasi, stara pa služi vaščanom. Takrat so po cestah vozili s konjsko vprego, motorji ali kolesi. Avtomobilov je bilo malo. Danes je drugače, zato je tudi prav, da sedanja cesta obide vas. Za Pusta so vaščani prirejali tekmovanja v maskah in ples. Naše mame so šivale kostume iz slame, smrekovih vejic, žaklovine. Prelevile so se v medvede, gospoda Trebušnika, ciganke in še kaj. Idej jim ni manjkalo. Že krepko pred Pustom so skrbno šivale in pripravljale kostume. Živo se spominjam medvedjih kostumov iz slame, ki je bila našita na žaklovino. Izdelali sta jih mama in njena prijateljica. Najprej sta nabirali slamo iz zabojev s steklenicami. Namesto, da bi jo zavrgli,  sta jo shranili in nato uporabili za izdelavo kostumov. Pod kostumi je bilo tako vroče, da sta bili »medvedki« popolnoma premočeni. Čeprav sta nam bili zelo všeč, smo otroci bežali stran, saj so kostumi pikali.

Fantje so naredili smučarsko skakalnico, na kateri so prirejali skakalne tekme. Mislim, da so bili skoki dolgi tja do 20 metrov. Tudi gledališka skupina v vasi ni manjkala, nastopala je celo po drugih krajih. Imeli smo čudovito učiteljico, ki je tudi nas, otroke, učila igralskih sposobnosti. Na predstavi smo se nato počutili kot slavni igralci, o katerih smo sanjali. Seveda smo se učili tudi na napakah. Sredi predstave bi moral sošolec na primer reči: pa brke in brado …, rekel pa je: brke in muštace. Salve smeha iz dvorane, ki sicer ni bila velika, saj se je vse skupaj dogajalo na improviziranem odru v razredu, tudi nam niso prizanesle. Mislim pa, da so nas gledalci razumeli in nam smeh oprostili, pa čeprav tematika igre ni bila smešna.

Moški so se ob nedeljah zbrali na balinišču, žene in otroci pa smo se družili in spremljali igro. Tudi o balinišču danes ni sledu.

Kmečka opravila, kot je ličkanje, koruze so potekala po dogovoru. Danes tu, drugič pri sosedu. Sosed je pomagal sosedu. Mlado in staro je poprijelo za delo, gospodinje so pripravile gostijo. Ko je bilo delo opravljeno, se je ob zvokih harmonike pelo in plesalo. Ko se je nekoč skozi vas peljal predsednik Tito, je življenje obstalo. Vsi smo hiteli k cesti, da ga pozdravimo. Vsako leto pa je skozi vas potovala tudi Titova štafeta.

Danes vaščani nakupujejo v kraju, ki je oddaljen od vasi šest kilometrov. Zaprta je tudi železniška postaja. Vlak samo ustavi in odpelje dalje. Trgovine, šole, kino so se preselili v večje kraje.

Ko se danes peljem mimo vasi, v kateri je potekalo moje otroštvo, mi vsak kamen nekaj pomeni. Iščem stvari, ki se niso spremenile. Opazujem spremembe in vsak napredek me razveseli, a kljub vsemu je to tista moja, prijazna vas, ki je globoko v meni še vedno taka kot je bila. Z veseljem se včasih v vasi tudi ustavim in obiščem sorodnike. Pokramljam z znanci o časih, ki so minili. Ko se oziram naokrog, pa mi misli bežijo v naravo, med travnike in njive. Kaj vse smo kot otroci počeli! Včasih smo celo bežali, saj smo po njivah nabirali mlado koruzo za peko, brez, da bi lastnika prosili za dovoljenje. Poplavljeni travniki po obilnem deževju so nam služili za vožnjo s čolni, ali pa smo po vodi tekali bosi in pri tem strašansko uživali. Tudi starejših vaščanov, ki sem jih poznala, ni več. Spomin nanje pa je še kako živ. Pred menoj vedno znova zažarijo njihovi obrazi, žuljave roke, zgarane od dela in njihov prijazen nasmeh. Ja, saj vem, bila sem mala punčka, ki je na svet gledala drugače. V njihovih očeh je žarel žarek sreče, ki danes zagori v meni, ko opazujem otroška bitja, ki ti pričarajo nasmeh na obraz, ki povedo tisto, kar mislijo, brez laži, brez sprenevedanja. Ti vlivajo upanje, energijo, dobro voljo, tako, da v hipu pozabiš na bolečino.

Vse se je spremenilo, le spomini ostajajo. Spomini na otroška leta, igrivost in preprostost.