SPOMINI NA MLADOST

Takrat, ko si mlad, si kot ptica ...

Veliko let je že minilo, kar smo bili majhni, srečni otroci.

V hiši, ki je bila naš dom, nas je živelo šest: trije otroci, mama, oče in stara mama. Otroci smo bili vedno veseli in razigrani. Imeli smo tudi nekaj prijateljev na vasi, s katerimi smo dostikrat igrali na dvorišču igro "Med dvema ognjema". Še danes se spominjam jeze svoje stare mame, kadar je žoga priletela v vhodna vrata. Okregala nas je kot najstrožji policaj, katerega smo se otroci bali. Razkropili smo se po vrtu in se skrili za debla debelih jablan. Pa vendar, naša otroška leta so tekla brezskrbno.

Oče je hodil v službo, mama pa je bila gospodinja, ali kakor bi danes rekli "deklica za vse".  Delala je v hiši, delala je na polju;  kopala trdo zemljo, sejala, pa tudi žela zlato pšenico. Naša majhna kmetija ni imela strojev, le pridne roke. Doma pa smo jo čakali trije otroci, v hlevu kravica, dva pujska in nekaj kokoši - za domača jajca, mleko in meso.

Oče je bil "gospod" v železničarski uniformi, mama pa se je na to domačijo primožila. Bila je pridna, delovna, vajena težkih del.

Južine pred odhodom v šolo nam je otrokom  pogosto kuhala stara mama. Jedilnik se je mnogokrat ponavljal: prežganka, močnik, pa spet prežganka ... Joj, še danes je ne maram!

Pri hiši pa je bilo zelo lepo, kadar smo se pripravljali na rojstni dan stare mame. Peklo se je in kuhalo še za vse sorodnike, ki so bili povabljeni na slavje. Mmmm, kako je dišalo! Prepolna kuhinja je kar pokala po šivih, zato smo mi otroci radi odšli ven, se objeli čez rame in sprehajajoč se po cesti prepevali "Bele ladje iz Aten" ...

To so lepi spomini na otroštvo, ki je prehitro zbežalo. Starši so se postarali, otroci pa smo odrasli in se razšli.

Prišla je bolezen, prišla je smrt; najprej mama, kasneje brat. Žalost v meni je bila nepopisna. Edino oče je dočakal starost. Pa še nekdo se je postaral; hiša, naš dragi dom. Ko jo je za vedno zapustil oče, je ostala prazna in zapuščena. Le spomini na minulo otroštvo, na smeh in petje, so jokali iz nje - skoraj 15 let. Pred očmi vseh se je podirala, včasih zaječala, včasih vabila v zaklenjeno notranjost.

Pa so prišli gradbeni stroji in samo še teptali in lomili: kuhinjo, spalnice z omarami, kopalnico z opremo in še in še. Kot da so hoteli izbrisati moje življenje, moje otroštvo, mojo mladost ...

Stala sem za oknom svoje hiše in si brisala solze, ki so mi  tekle po licih ob pogledu na podirajočo  domačijo.

V mislih sem se še enkrat poslovila od vseh svojih: očeta, mame, brata.

Hvala za otroštvo, hvala za spomine, moj dragi izgubljeni dom ... in rodila se je nova pesem …

STARA HIŠA

Zdaj ruši moja se mladost,

kjer bosi tekli smo po travi,

kjer z mamo sva ob topli kavi

gradili najin skupni most.

Domača hiša, dragi dom,

se pred očmi v prah seseda,

kjer tujci bodo zdaj, seveda,

zidove spet zgradili nove.

Svoje solze zdaj izjočem,

kot bi hotela kamen vsak

pobožati s pogledom,

kjer hodil moj je že korak.

Le pajčevina je ostala

na rosnih bilkah za spomin.

Se v soncu je zalesketala,

z vetrom v daljo odplesala.