Spomini na poletje: Dobrota je sirota ...

Javni sklad za kulturne dejavnosti, območna enota Lendava je letos objavilo natečaj Spomini na poletje. Vsak posameznik drugače doživi poletje, zgodijo se takšni ali drugačni dogodki, ki ti ostanejo v spominu. Tudi pri treh rusalkah je bilo tako. Objavljamo prvi prispevek Minke Jerebič.

Dobrota je sirota …

Mnogokrat sem že slišala ta rek, a ne morem iz svoje kože, da ne bi pomagala ljudem, ne vedoč, da se lahko prav pošteno »opečem«. Tudi letošnje poletje je bilo tako.

Društva iz Slovenije smo bila povabljena na festival v tujino. Med njimi je bilo tudi društvo, ki ga vodim. Čez Zasavsko hribovje pa je na festival odšlo društvo, ki ga vodi moja prijateljica. Dnevi pred odhodom so bili napeti. Postoriti je bilo treba še marsikaj. Navodila, ki smo jih prejela društva so bila dolga, saj so bila namenjena vsem sodelujočim društvom. Na njih je bil tudi program za prireditve na različnih lokacijah, ob različnih urah in dnevih. Veliko je bilo za brati, zato sem se odločila, da pripravim povzetek le za naše društvo. Pošljem ga našim članom.

Bila je nedelja nekaj minut pred kosilom. Zazvoni telefon. Oglasim se in na drugi strani je bila moja prijateljica. Spregovorili sva nekaj besed, zlasti te, ki so se nanašale na odhod na festival. S prijateljico sva si bili enotni, da so navodila res dolga. Povedala sem ji, kako sem zadevo rešila. To se ji je zdela zelo dobro ideja, še zlasti, ker smo potovali z istim avtobusom. Dogovorili sva se, da ji posredujem povzetek navodil.

Ko je prijateljica prejela povzetek navodil, ga je posredovala svojim članom. Poleg pa je priložila še dolga navodila organizatorja festivala. Od nekaterih članov je dobila še isti dan zahvalo za kratka, a jedrnata navodila. Drugi so se oglasili šele naslednji dan. Med njimi pa je tudi članica, ki se »nosi zelo visoko«. Na prvi pogled deluje, da je to zelo razgledana ženska. A, po moji oceni, ni čisto tako. Sicer pa, kdo pa sem jaz, da bi jo ocenjevala.

Prišel je dan pred odhodom. Komaj sem pojedla zajtrk že zvoni telefon. Kliče me prijateljica, da ji je članica odpovedala udeležbo njenega moža. Le nasmehnila sem se in sem ji svetovala, naj se ne sekira, je pač usojeno tako … Pogovor sva kmalu zaključili. Mize še nisem pospravila, ko spet zvoni telefon. Spet prijateljica. Prijazno se oglasim. Vsa razburjena pove, da bo sedaj tudi njena članica odpovedala, tako kot njen mož. Radovednost mi ni dala miru, zato sem želela vedeti, kdo je ta članica. Povedala mi je. Dejala je, da ne bo šla na festival, ker ne bo nosila istih oblek štiri dni. Močan smeh je prekinil najin pogovor. Da, bila je to članica, ki se »visoko nosi« ali po domače XL gospa. Prizadelo me je, da širi takšno neresnico, zato sem ji dejala, da naj ji izroči mojo telefonsko in naj me pokliče.

Kakšno uro kasneje zazvoni telefon. Oglasim se. Na drugi strani XL gospa. Spregovorili sva nekaj besed, povedala sem ji, da so mi znani njeni strahovi, da vem, da je mož odpovedal odhod na festival … Prijazno jo vprašam, če je prebrala navodila. Bila so kratka, napisana na listu papirja, kjer so bile pomembne stvari obarvane z rdečo. Z zeleno barvo so bila navodila za nastop društva, ki ga vodim. Nastop je trajal 15 minut. Z modro barvo pa so bila obarvana navodila za nastop njihovega društva. Tudi njihov nastop je traja 15 minut. Želela sem vedeti, od kod ji informacije, da bodo bili člani štiri dni v istih oblačilih.

XL gospa se je začela izmikati odgovoru. »Slišala sem od prijateljice,« je končno dejala.

»Res, od katere pa, saj česa takšnega sploh ne piše v navodilih. Ali je ta prijateljica prebrala navodila?«

»No, mož mi je dejal. On je prebral.«

»Res, vaš mož je prebral. Kje pa to piše? Pisala sem navodila, pa tega nikjer ni zapisanega.«

»Ne, vem. Nisem brala navodil.«

»Niste brala navodil,« sem bila zelo začudena. Seveda se najin pogovor še ni zaključil. S povzdignjenim glasom sem ji povedala, da jo je lahko sram, da sploh ni prebrala navodil, širi pa takšno neresnico. Poleg se izmišljuje pripovedi »vaških čenč«, ki vse vedo, a prebrale niso ničesar. Ni mi všeč, da krivdo prenaša na moža, sama pa, ki se ima za tako pomembno, živi v svojem svetu, daleč od realnega. Pogovor zaključiva z mojim nasvetom, naj navodila prebere enkrat in če jih ne razume, še enkrat in tako dalje, dokler jih ne bo povsem razumela …

Proti večeru me pokliče prijateljica. Zadevo so rešili. XL gospa je prebrala navodila. Z možem sta se odločila in odšla naslednji dan na festival.

Že zjutraj smo se srečali na avtobusu. Pogledali sva si v oči. Nič si nisva dejali. Tudi na festivalu si nisva izmenjali veliko besed. Ni jih bilo treba. Pregovor: »Pamet se ne vidi, če je nimaš, se pa zelo vidi,« še kako drži.

Poletje se je zaključilo. V deželo je prišla jesen. Zunaj dežuje. Premišljujem, o čem naj pišem, ko sedem za računalnik. O spominih na poletje, na prijetne brezskrbne dni ali o posebnostih. Odločim se za slednje. Te male drobtinice popestrijo tudi poletne dni, ki pa niso omembe vredne. A, priznati si moram, dobrota je res sirota. Prihodnjič bom raje legla na ležalnik in brala knjigo …