Spomladanski sprehod ob Ljubljanici navzgor

Toliko lepih kotičkov je na našem koncu – vzhodu Ljubljane. Kar preko hišnega praga se podam na sprehod tokrat ob Ljubljanici v Mrzlo dolino. Pot me vodi navzdol, prečkam most preko Ljubljanico. Malo naprej me pot vodi pod železniškim viaduktom poleg železniškega mostu preko Ljubljanice.

Mimo ribiškega doma in nekdanjega rečnega pristanišča me pot pelje navkreber, spremlja me Ljubljanica. Zrem vanjo in vidim v nje ujeta drevesa ob bregu, kajti deževalo je in je narasla. Pot me pripelje do brvi, katera me popelje na otoček sredi reke. Sprehodim se po otočku, nikjer odpadkov. Všeč mi je.

Vrnem se na celino in pot me ponovno vodi ob malem potočku navzgor. Ljubljanico sem pustila preko polj na desni. Na levi pa ostajajo ostanki skakalnice. Ja prav slišite. Tu smo nekoč imeli smučarske skoke. Toda danes jo prerašča drevje. Grem pokukat, če tu že cvetijo dišeče šmarnice. Še prej preskočim potoček v katerem že cvetijo rumene kalužnice. Malo pozneje maja tu cvetijo poletni zvončki. Malo naprej pa cvetijo zaščitene velikonočnice – travniški tulipani jim tudi nekateri rečejo. Za šmarnice sem še prezgodaj, cvetijo pa viola petelinčki s progastimi listi in tudi lesne veternice.

Po močvirnatem svetu se napotim naprej do mokrišča. Tam zmotim par rac in nad mojo glavo zleti siva čaplja. V mokrišče ne grem, kajti ne zaupam mu. Pogledam pa v vodo in vidim žabice. No tudi mlade žabice že motovilijo okoli. Kaj leze pa tamle? Ostala sem čisto na miru in opazujem. Zagledam jo, dolgo in sivo belouško. Ni me strah kač, nekaj časa jo še opazujem in nato odidem. Na travniku naberem nekaj spomladanskega cvetja in se počasi povzpnem v gozd nad mokriščem. Opazujem resje in kako je lepo že ozelenelo drevje, še posebej bukev.

Počasi se vzpenjam proti Debnemu vrhu, kjer je tudi razgledni stolp. Strmo je in počasi gre navzgor. Toda vredno je bilo truda. Na vrhu je razgled proti Ljubljani kotlini. Malo megle jo zastira. Tu pa je sončno in jasno.

Po časi se podam po drugi strani v dolino. Vso pot me spremlja cvetoče resje, tam pa tam brcnem kakšno staro ježico pravega kostanja ali odstranim kakšno staro odpadlo vejo iz poti, ki me vodi v dolino. Kmalu sem nad železniško progo. Pod progo je prehod in spet sem na asfaltu. Preko ceste so že prve domačije, še več jih je preko Ljubljanice.

Po asfaltu grem proti zahodu in že spet sem na mostu čez Ljubljanico.

Ves časa me je skoraj spremljala neokrnjena zelena narava, ki jo z svojim hrupom motijo le mnogoštevilne vlakovne kompozicije z prodornim piskom in ropotom po tirih …

Majda Mihovec,
Društvo Rusalka