Sprehod ob Ljubljanici v smeri izliva v Savo

Tokrat sva z možem sinova posadila vsakega v svoj voziček in počasi smo se odpravili na piknik. Pripravila sem pleničke, stekleničke in seveda, za naju, prigrizek in kakšno pivce za žejo.

Počasi sva prehodila Zalog in se spustila mimo Gasilskega doma navzdol proti mostu čez Ljubljanico. Zelo ozek pločnik ima, zato sva z vozičkom kar hitro stekla po mostu. Sinova pa v smeh: »Še, še, še…«,  se je slišalo.

Pa smo zavili na travnik za mostom in kar nekaj časa je trajalo, da sta sinova v vozičku zaspala z dudico v ustih. Prav šumenje Ljubljanice ju je uspavalo. Tudi midva sva uživala ob šumenju vode. Opazovala sva let kačjih pastirjev nad grmičevjem ob bregu, tudi žabe so se pognale v vodo in tudi nekaj rib je bilo videti v plitvini.

Nekaj časa sva opazovala ribiča, ki je vztrajno namakal trnek v vodo in ven kar nekajkrat ni nič potegnil, a za večerjo ni odšel praznih rok.

Pogrnila sva si odejo, nanjo položila košaro z dobrotami in pijačo ter si privoščila. Potem pa sva tudi midva legla s pogledom v oblačke, ki so se podili po nebu. Poslušala sva ptičje petje in globoko dihanje najinih sinov. Oblaki so postajali večji in bolj sivi, kar ni nič dobrega obetalo. Tovorni vlak je pridrvel iz ljubljanske strani in zbudil najina zaspanca. Zato sva se odpravila nazaj v varno zavetje doma.

Ob dežju je na tem travniku kar malo jezerce, pozimi pa drsališče za pogumneže lahko tudi brez drsalk.

Na tem travniku že dolgo nisem bila, kajti otroka sta zrasla in si poiskala družbo svojih let za igro z žogo na igrišču pri cerkvi. Medtem pa jaz lepo na fitnesu na prostem uživam v razgibavanju.

Majda Mihovec,
Društvo Rusalka