Sraka

Na svetovnem spletu je o sraki takšen zapis:

Sraka (znanstveno ime Pica pica – izgovori se pika) je ptič iz družine vranov, ki gnezdi po vsej Evropi, v večjem delu Azije in severozahodni Afriki. Ker se zadržuje v bližini človeka (je sinantropna vrsta), je velika in ima vpadljiv vzorec obarvanosti, je ena najbolj prepoznanih vrst ptičev v Evropi.

 

Sraka je razmeroma velik ptič. V dolžino meri od 40 cm do pol metra, od tega lahko več kot polovica (20-30 cm) odpade na dolg rep, čez peruti pa doseže 52 do 62 cm. Po telesu je črno-belo obarvana, z belimi območji na prsih, trtici in bazah peruti. V letu se pokažejo tudi bele konice peruti - primarna letalna peresa imajo črn rob in belo notranjo površino, zato so konice zloženih peruti videti črne. Bleščeče črno perje po preostanku telesa ni povsem črno. Odvisno od kota opazovanja ima na repu in perutih kovinsko zelen ali moder lesk, kar je odvisno tudi od starosti ptiča in obrabljenosti peres. Barvni lesk je posledica mikroskopske strukture površine peres, ki povzroča interferenco odbite svetlobe, čemur pravimo strukturna obarvanost.

 

Samci so nekoliko večji od samic in imajo proporcionalno daljši rep. Mladiči so manjši in bolj sajasto črne barve, brez leska.

 

Naraven življenjski prostor srake so odprti travniški habitati z redkim grmovjem ali drevjem, pa tudi gozdni rob in jase v strnjenih gozdovih od nižin do gorskega pasu. Sekundarno poseljuje tudi kulturno krajino in parke, zaradi svoje prilagodljivosti pa se je navadila tudi na življenje v naseljih.

 

Je vsejeda vrsta; z močnim, ostrim kljunom lahko koplje po tleh za malimi nevretenčarji, pobira sadeže z rastlin, lovi manjše ptiče in sesalce, razkosava mrhovino ipd. Konkretna prehrana je odvisna od letnega časa in območja, ki določata dostopnost hrane. Sraka si v obdobju, ko je hrane dovolj, pogosto dela zaloge v jamicah v tleh, ki jih izkoplje naokrog po svojem teritoriju. Zaradi svoje prilagodljivosti v zadnji polovici stoletja uspešno poseljuje tudi predmestja in v manjši meri središča mest, kjer ima na voljo več hrane skozi vse leto. Srake, ki brskajo po smetnjakih in smetiščih, so postale pogost prizor, tudi v neposredni bližini ljudi. To jim omogoča da gnezdijo večji del leta in večkrat na leto kot v divjini, zaradi česar se lahko njihova številčnost tudi bistveno hitreje poveča.

 

Inteligenca srak je deležna veliko pozornosti raziskovalcev živalskega vedenja; po lastnostih, kot so uporaba orodij, epizodnem spominu in sposobnosti predvidevanja dejanj drugih osebkov iste vrste na osnovi lastnih izkušenj velja za eno najinteligentnejših živali, po čemer se kosa z nekaterimi človečnjaki. S poskusi prepoznavanja lastnega odseva v zrcalu so pokazali tudi, da je kot ena redkih živalskih vrst in edina do zdaj znana nesesalska vrsta sposobna samozavedanja. Poleg prilagodljivosti se to odraža tudi v kompleksnem socialnem vedenju srak.

 

Srake so po navadi spolno zrele pri dveh letih starosti. Samica izleže 5 do 8 zelenkasto-modrih jajc z rjavimi pikami v veliko kupolasto gnezdo, ki ga par zgradi v grmičevju ali visoko na drevesu. Gnezdijo spomladi, aprila in maja. Sama valitev traja 18 do 19 dni, v tem času skrbi za hrano samec. Mladiči so sprva goli in nebogljeni. Hranita jih oba starša, sprva do en mesec v gnezdu in še približno štiri tedne po tistem ko ga zapustijo. Če je hrane malo, jo dobijo samo najmočnejši, kar omogoči da preživijo vsaj ti.

 

Mladiči ostanejo v teritoriju staršev do jeseni, ko se začnejo združevati v ohlapne jate. Enoletni mladiči se tako skupaj prehranjujejo in počivajo, pozimi se lahko več takih jat združi v velike zimske skupine, ki se jim občasno pridružijo spolno zreli ptiči. Mladiči, ki preživijo prvi dve leti, največkrat dočakajo starost okoli treh let, nekateri pa tudi mnogo več; obstajajo tudi podatki o srakah, starih preko 20 let.

 

Na vzhodnem območju Zaloga, kjer travniki in polja razmejijo stari del od novega dela naselja, tam živi večja skupina srak. Navadile so se življenja z ljudmi. Rade pogledajo, kdaj bodo dobile kakšno poslastico. Soseda vedno poskrbi, da se dobro prehranjujejo, sosed pa, da imajo svežo vodo.

 

Glede na to, da smo ljudje do njih prijazni, vrtove preletavajo, ne spustijo pa svojih podpisov na perilo, ki se zunaj suši. Enako bi lahko dejali za vrane, te domujejo na velikem, starem in mogočnem hrastu. Mnogokrat pa se zgodi spor med njimi. Takrat je vreščanja mnogo in po nekaj minutah postane celo nadležno.

 

Pred leti si je sraka s svojim partnerjem naredila gnezdo v ringloju. Imela je tri mladiče. Enega mladiče je vzel krajan Zaloga in ga je izročil svoji dveletni hčerki, ki je imela velike težave s hojo. Mladi sraki je pristrigel peruti, da ni mogla vzleteti. Tako sta sraka in otrok odkrivala skupaj radosti življenja. Zdravstveno stanje se je pri otroku bistveno popravilo in začela je hoditi. To je še en dokaz, kako pametne so srake.

 

Danes pa sem ogledala srako na orehu. Ni bila sama, z bodočim partnerjem sta se premikala iz veje na vejo. Pa je bil oreh premajhen in poletela sta na bližnji hrast. Zanimivo ju je bilo opazovati. Nekaj pa je sigurno: tudi letos bosta imela mladiče in lahko rečemo, da bomo v Zalogu imeli nov sračji rod …

 

  

 

In ob koncu še pesem o sraki, ki je zanetila prepir, članice Kulturno-zgodovinskega društva Rusalka, Majde Mihovec:

 

PREPIR

 

Mogočen hrast v gozdičku stoji,

le kaj se v njegovi košati krošnji godi,

vesela črno bela sraka gnezdo spleta,

srečna družina se obeta.

 

V sosednji stari bukvi vrana dere se,

stran se spravi ,tu moje domovanje je

pisana sraka sploh je ne posluša,

svoje gnezdece od vseh strani preizkuša.

 

Pod hrastom črna vrana želod pobira,

se še vedno z pisano srako prepira,

še ves žir pod bukvijo pobere,

zraven se nesramno glasno dere.

 

V vrh bukve je vrana odletela,

sraki mladi takole glasno je zapela,:

»Ne bom ti nikoli miru dala,

dokler se ne boš od tu pobrala.«

 

  

 

 

 

Vir: povzeto po svetovnem spletu

Foto: Minka Jerebič in svetovni splet