ŠTIRNA

Bilo je prvo leto po 1. svetovni vojni. Tudi na vzhodu Ljubljane so se začeli moški, tisti, ki so preživeli grozodejstva vojne, vračati domov. Med njimi je bil tudi Anton Jelnikar. Bil je eden izmed vojakov na Ruski fronti. Znanje tujih jezikov mu je prav prišlo, da se je lahko sporazumeval, še najbolj pa znanje kuhanja, zato so to njegovo lastnost kmalu opazile vodje in ga premestile v kuhinjo. Tu je kuhal in svetoval. Jedi so bile skromne, a okusne.

Ko se je vrnil domov, je mnogokrat povedal, kako hudo je bilo, če ni bilo vode. V novem delu Zaloga je začel graditi hišo. Svoji družini pa je ves čas govoril, da jih bo presenetil. Bolj kot njegova žena, so se tega spomnili otroci in komaj čakali, kaj bo tisto, ko ji bo oče presenetil.

Nekega dne pa je vzel najstarejša otroka, kule in so šli v sosednji kraj. Tam so se ustavili na kmetiji in na kule so naložili »kozla«. Otroka sta gledala očeta, nista razumela, kaj bi to bilo, saj sta si predstavljala, da naj bi bila to žival, tako pa je bilo to le kup železa. Kozla so pripeljali domov in ga shranili v drvarnico. Čez nekaj dni je oče pripeljal na kolesu dve cevi. Tudi te je položil v drvarnico.

Nihče ni očeta spraševal, kaj bodo počel s kozlom, niti ne kaj s cevmi. Bila je tišina. Nekega sobotnega jutra pa je na dvorišče prišlo nekaj moških. V bližini hiše so zaleči kopati jamo. Ko so jo skopali manj kot meter so prenehali. Takrat je oče stopil v drvarnico, vzel cev, jo postavil pravokotno v jamo, okoli nje postavili »ograjo« in na to cel so pritrdili »kozla«. Potem pa se je začelo. Poleg te ograje so postavili lestev, nato pa so moški dvigovali kozla in ga spuščali. Cev je bila vedno manjša in manjša, dokler ni povsem izginila. Vzeli so vzeli še drugo cev, jo položili na prvo, jo ovili z dreto ter nadaljevali z delom. Cel dan so zelo delali. Iz obraza jim je kapljal znoj.

Že mračilo se je, ko je cev začela izginjati v zemljo, nato po v cev spustili nekakšen tulec na vrvici in ugotovili, da sta tulec in vrvica mokra. Oče je prinesel iz drvarnice nekaj kovinskega, ki je bilo večkrat zavito v žaklovino. Otroci so nemo stali in opazovali ta prizor. Samo mati se je prijazno smejala.

Iz žaklovine je oče vzel štirno. Položili so jo na cev, nato pa zavijali vijake. Kmalu je oče zavpil na glas: »Johana prinesi lampr vode.«

Mati je prinesla vodo in prazno litrsko skodelico. V odprtino štirne so začeli ulivati vodo. Veliko vode so ulili, nato pa je oče začel pumpati. Pumpal je in pumpal, naenkrat pa kot da bi bil vulkan, je iz pipe štirne bruhnila rjava voda.

»Vodo imamo, vodo,« je bilo slišati očeta, ko je iz štirne pritekla voda. Vsi so se smejal. Otroci pa so le stali in gledali. Toda, če se starši smejejo, potem je to veselje in začeli so poskakovati. Oče je stisnil mati in ji dejal: »Ne bo ti treba več hoditi po vodo, doma jo imaš.«

Štirna še danes stoji na dvorišču …

Ne staršev, ne starih staršev ni več, ostali pa so spomini, ki govorijo na veselje izpred stotih let, ko je družina Jelnikar dobila štirno …