SuperMetuljčica rešuje svet

Na prvo spomladansko jutro je čisto po tiho pricopljala Pomlad v deželo. Stopicala je tiho: cop, cop, cop … se ustavila pri prvi bukvi in naredila: tok, tok, tok. »Prebudi se zaspanka«, ji je nežno šepnila. A, bukev se ni oglasila.

»Zvončki, marjetice, trobentice! Prebudite se!« Pomlad je hodila po deželi in zazrla veliko Žalost. »Kaj je to? Ko jaz pridem v deželo se vse prebudi, sedaj pa vas nikjer ni, vsi se te žalostni, zaprti v svojih domovih.«

Žalost jo je zaskrbljujoče pogledala in dejala: »Mar ne veš? V deželo je prišla nadležna Zgaga. Koronavirus se ji reče. Ta Zgaga uničuje ljudi, uničuje smeh, uničuje življenje.«

Pomlad je poslušala. Bila je tiho, malo jo je bilo sram, da tega ni vedela. Ni prebrala časopisa, ni gledala televizije, ni pogledala sporočil, ni … Premišljevala je in premišljevala. »Ni problema, SuperMetuljčico pokličem tja na jag, naj končno pride sem in naredi red.«

Žalost jo je gledala in nič razumela. Pomlad vzame v roko telefon, pritisne nekaj tipk in brrr, brrr, brrr … »Hello, hello; yes, yes … I am SuperBaterfly.« se je slišalo na drugi strani telefona. »No problem.« pi, pi, pi, pi, pi …

SuperBatterfly se dvigne iznad tople Avstralije, pokliče svoja prijatelja OblakaUrlika, GromaThora in StreloSaro … Nekaj jim za šepeče na uho in samo še veter se je čutilo …

Bum, tres, ššššš … se je slišalo, ko so prileteli v deželo SuperMetuljčica, OblakUrlik, GromThor in StrelaSara. Kot bi mignil so uničili nadležni virus.

Posijalo je Sonce in SuperMetuljčica je poplesavala po svežem jutru: »Hopsa, sa, hopsa, sa ... nadloga je premagana,« si je srečno prepevala ... in na zemlji je zavladal spet raj ... in Pomlad je zasijala v vsej svoji lepoti.

Pa OblakUrlik pogleda po nebu in tam daleč za Triglavom zagleda svojega bratranca Oblaka Ruperta. »Rupert, Rupert, Rupert …«

OblakRuper, debel in zavaljen, se počasi obrača. »Sem mar slišal, da me nekdo kliče. Ah … Le kdo bi neme klical.« Nenadoma pa se le obrne in za seboj zagleda OblakaUrlika. Od veselja se oblaka s trebuščki zaletita. Začne pihati VeterSevernik, GromThor povzroči grmenje in StrelaSara spušča strele proti deželici pod Alpami.

SuperMetuljčica se jezi: »Fanta ne tako glasno, pazita na vajine trebuščke, preveč se zaletavata.« A, oblaka ju nista slišala. Poplesavala sta po nebu, vedno bolj in bolj. Iz njiju so padale dežne kaplje, njun trebušček je bil vedno manjši in manjši … in končno sta se lahko objela.

V deželi pa nekaj zaropota, zemlja se začne tresti … armada grdih Koronavirusov prihaja. Stopajo na travo in jo uničujejo; stopajo na cvetlice in jih uničujejo … Pomlad začne jokati in zateče se k botri Zimi.

SuperMetuljčica opazuje, kliče Oblak, kliče Grom, kliče Strelo … a, nihče je ni slišal. »Joj, kaj bo z našo lepo deželico?« Potem pa se spomni SuperJunakinjeSončice in jo hitro pokliče: »Sončica, Sončica, Sončica prosim te pridi, priti, virusi bodo uničili deželico.«

OčeSonce se ozira proti Zemlji. Zmaje z glavo, zbudi svojo hči SuperJunakinjoSončico in ji ukaže z močnim glasom: »Draga hči, vstati bo treba. Pojdi na Zemljo, spusti se čisto do tal in sveti, sveti, sveti … sveti tako močno, da bodo tvoji žarki zažgali vse viruse.«

SuperJunakinjaSončica se zasmeje, hitro obleče rumeno obleko in že drvi proti Zemlji. Hitela je tako hitro, da bi kmalu prevrnila SuperMetuljčico, če se ta ne bi skrila za drevo.

SuperJunakinjaSončica se spusti nad Zemljo. Njeni žarki začnejo tako močno sijati, vsa narava je odeta v rumeno barvo, a na Zemlji se nekaj začne kaditi. Smrdi. Močno smrdi … Žgali so se virusi. Pozabili so se namazati s kremo proti opeklinam in tako so za vedno izginili iz obličja Zemlje.

OblakRupert in OblakUlrik opazita to nenavadno svetlobo in toploto. Opazita SuperMetuljčico, a bila sta prepozna. Skrila sta se za Triglavom in si pripovedovala zgodbe, ki jih doživljata, ko hodita po nebu.