SVET HITI MIMO NAS, USTAVIMO SE

Pogrešam svojo mladost. Pogrešam življenje na vasi. Besedo dober dan, ki ti jo nameni mimoidoči ob srečanju, ti pa mu odzdraviš. V današnjem času hitimo drug mimo drugega tako, da se sploh ne opazimo. Stari običaji počasi tonejo v pozabo. Še sreča, da so med nami posamezniki, ki stare običaje spoštujejo in se trudijo, da bi jih ponovno obudili, predstavili zanamcem in celo zapisali. Tudi ljudska pesem je lepa, opisuje običaje, dogodke, ljubezen, živali, naravo, kmečka opravila … S staro mamo sva prepevali: Čuk se je oženil, Pastirica žgance kuha, Jaz pa pojdem na Gorenjsko, Kje so tiste stezice, Mi se imamo radi, Zakrivljeno palico v roki, Le sekaj sekaj smrečico, Čez tri gore, čez tri vode… še danes me spominjajo nanjo.

Ko sem bila majhna, sem se igrala s punčko iz cunj. Oblekice zanjo je sešila mama. Poletja sem preživljala pri teti v manjši gorski vasici. Tako kot vaški otroci sem pasla krave, si noge pogrela v kravjeku, pomagala teti na njivi. Še in še bi lahko naštevala. Spomini na srečno otroštvo ostanejo in nihče ti jih ne more vzeti.

Že v osnovni šoli sem prvič stopila na oder. S sošolci smo odigrali gledališko predstavo. Še danes mi zveni v ušesih napačno povedano besedilo sošolca : »pa brke in muštace« namesto : »pa brada in brki«. Trudili smo se zadržati smeh, a ni šlo. Niso nam zamerili. Deklamaciji: Stoji učilna zidana in Mamica je kakor zarja mi še danes odzvanjata v ušesih. Ko ju slišim, se obudijo spomini, glas pa se mi zatrese.

Danes se uresničujejo očetove besede: starejši si, hitreje ti bežijo leta. Prišel je čas, ko odgovora na vprašanje več ne more dati mati. Ugotoviš, da so njene besede večkrat zvenele v prazno. Tega se žal zaveš šele tedaj, ko odgovori usahnejo. Tebi so v mladosti po glavi rojile popolnoma druge stvari. Ostane ti samo spoznanje: mama bi vedela, mama bi znala…

Mladost je norost pravijo. Koliko je v tem resnice ne vem. Res pa je, da ko si mlad, sprejemaš svet drugače. Brez strahu, brez zadržkov, saj veš, da je ob tebi nekdo, ki pazi nate, te opozarja na napake, ti pomaga, te vodi, uči, in stisne k sebi, ko ti je hudo.

Iz dneva v dan se učiš, tudi na napakah se učiš. Pride čas, ko se soočiš z izgubami. Vsaka izguba se ti zareže v srce. Ko odideš v pokoj, življenja ni konec. Življenje se začne, le sprejeti ga je treba. Ura ni več tvoj gospodar. Najdeš čas za vse tisto, za kar ga v času poslanstva matere, žene in delavke ni bilo.

Zato danes pišem, ustvarjam, hodim na izlete  in spoznavam Slovenijo z društvom upokojencev, delujem kot prostovoljka v domu starejših občanov, kjer skupaj preizkušamo ročne spretnosti, slikamo, se pogovarjamo, beremo. Pred kratkim so me k sodelovanju povabili v Kulturnem zgodovinskem društvu Rusalka za kar sem jim izredno hvaležna. Moje pesmi so našle pot med ljudi. Z veseljem jih predstavim občinstvu in upam, da bomo sodelovanje nadaljevali. Z vsakim nastopom dobim povratno informacijo, pa naj bo to pohvala ali kritika. Vsako mnenje je košček mozaika iz katerega potem črpaš in se izpopolnjuješ.

Pišem pravljice, uganke, pesmice. V meni se rojeva rima. To pomeni, da brez svinčnika in beležke ne grem od doma. Če rime ne zapišeš takoj, jo izgubiš, odtava drugam. Včasih se potuhne in nastane tišina. Čas, ko ne pišeš. A vedno se vrne, te prevzame in spet pišeš. Tudi sredi noči te prebudi.