SVETI STANISLAV

sveti Stanislav

Rodil se je leta 1030 v škofiji Krakov. Bil je škof in mučenec in je razglašen za zavetnika svoje domovine, Poljske. Plemiški starši so si ga po tridesetih letih zakona izprosili od Boga in ga že pred rojstvom odločili za božjo službo. Najprej je hotel postati benediktinec, škof Lambert pa ga je pregovoril, da je postal škofijski duhovnik. Po Lambertovi smrti sta ga ljudstvo in duhovščina soglasno izvolila za krakovskega škofa, a privolil je šele na izrecen papežev ukaz.

Kmalu se je sprl s poljskim kraljem Boleslavom II., ker temu ni nič pomenila svetost zakona in ženska čast. Veliko družin je onesrečil. Škof Stanislav ga je spoštljivo opozoril na pohujšanje. Kralj je na zunaj obljubil poboljšanje, v srcu pa je koval maščevanje. Iz mnogih legend, ki opisujejo spore med škofom in kraljem, je mogoče razbrati, da je Boleslav II. gnal Stanislava tudi pred sodišče, a mu ni mogel dokazati krivde. Škof naj bi tedaj mrtvega plemiča poklical iz groba, da je izpovedal resnico zoper lažnive priče.

Zdi se, da je bil neposredni povod za kraljevo nebrzdano jezo upor plemstva, ki ga je kralj kruto kaznoval. Škof Stanislav je tedaj pripravil kralja do tega, da je nehal divjati zoper nedolžne, z novim nasiljem pa je kralj škofa pripravil do tega, da ga je izobčil in nazadnje izrekel še izobčenje nad mestom Krakovom (v mestu je prepovedal božjo službo). Kralj je bil besen, a je zaman terjal preklic kazni, dokler ni pokazal resne volje za poboljšanje. Tako je nekoč šel za škofom, ki je maševal zunaj mesta v cerkvi sv. Mihaela, in mu sam z mečem preklal glavo, ker nihče drug ni hotel biti za krvnika. To se je zgodilo 11. aprila 1079. Tedaj je zoper kralja nastal splošen upor. Vlado je prevzel njegov mlajši brat Ladislav. Stanislava so najprej pokopali v cerkvi sv. Mihaela; čez nekaj let so njegove ostanke prenesli v krakovsko stolnico (Wawel), kjer ga še danes časte. Papež Inocenc IV. ga je leta 1253 razglasil za svetnika. Takrat se jezbralo poljsko ljudstvo v nepreglednih množicah v Krakovu. Dinastija Piastovičev je Stanislava prosila za odpuščanje in ga s papeževim pristankom razglasila za nebeškega varuha poljske zemlje.

Boleslav pa je moral v izgnanstvo na Ogrsko. Umrl je leta 1081. Po legendi naj bi bil pokopan v samostanu Osoje na Koroškem. Gotovo pa je, da je Boleslav II. delal ostro pokoro za svoj greh, ni pa zgodovinskih potrdil, da je on res »mutec osojski«, ki mu je naš pesnik Anton Aškerc v lepi pesmi pripravil slovstveni spomenik.

Tudi v Sloveniji je veliko ljudi, tako moških kot ženskih, ki nosijo to ime. Ime je slovansko, sestavljeno pa je iz velelnika glagola stati – stani v pomenu »postani« in morfema -slav v pomenu »slaven«. Zgodba je zanimiva. Še danes se najdejo takšni »kralji«, kot ga je nekoč spoznal Stanislav. A, ne glede na to, v življenju ju tako, da nam ta na pot prinaša številne preizkušnje ali pa ovire. Od posameznikov pa je odvisno, kako se z njimi spopademo …

Vir: po svetovnem spletu