THOR

Ime - ki ga dobimo, ko se rodimo. Kakšne zgodbe ob tem nastanejo ... Si jih upaš povedati? Minka si je.

THOR

Jesensko deževje. Sedim za mizo, po okenski polici padajo dežne kaplje. Nekatere so živahne in se odbijejo od police in pristanejo na steku … Opazujem jih. Mnoge se mi nasmihajo in nežno drsijo proti okenski polici. One druge so na steklu obstale. Gledajo me in me opazujejo. Jaz pa še vedno sedim za mizo in berem knjigo.

Obrnem list v knjigi. Poglavja je konec in prične se novo: Naši ljubljenčki. V očeh se mi zaiskrijo zvezdice, ko pomislim na slovensko pevko zabavne glasbe Eldo Viler, s kakšnim veseljem je opisovala srečno družinsko življenje, ki so jim ga popestrili štirinožni ljubljenci: Roma, Dren, Lord, Kavik, Ken, Tom, Glen in mačka Pandi. Takrat se spomnim, kako je bilo pred dvajsetimi leti.

Imeli smo angleškega špringel španjela, Archija. Več let smo ga imeli na zdravilih, da bi mu olajšali bolečine. Začel se je poslavljati iz tega sveta. Z možem sva se zavedala, da bo za odraščajoča otroka to velika izguba, saj je bil to pes, ki je z njima rastel. Odločila sva se, da bomo kupili novega. »Katere pasme,« je bilo vprašanje, ki sva si ga mnogokrat zastavila. O tem pogovoru je povedal sodelavcem v službi. Kot strela z jasnega mu je sodelavka svetovala ruskega črnega terierja. Pokazala mu je fotografije pasje mame in pasjega očeta. Prekrasna psa. S sliko je prišel domov in vsi smo se zaljubili v lepoto tega psa. Psička je bila breja in čakali smo, da bo skotila. Prišel je 1. december in pasja družinica je dobila tri psičke. Eden je bil rezerviran za nas.

Dva tedna kasneje je bilo, ko sem odšla na operacijo. Bila je uspešna, a kaj, ko je bilo treba iti iz ene operacije na drugo. Tudi ta je bila uspešna, a ostala sem nepokretna. Mož se je odločil, da bo skrbel zame. Minil je prvi mesec, ko sem bila doma. Vožnja od doma do bolnišnice je bila tedenska pot. Nekega dne pa zazvoni telefon: »Po psička bo treba priti. Kako mu boste dali ime. Letos je črka »T«,« je bilo slišati na drugi strani telefona.

Čas se nam je ustavil. Poleg enega bolnega psa, ki se je poslavljal od tega sveta, nepokretnega bolnika v hiši, naj bi v dom prišel nov družinski član … Nemogoče. Nesprejemljivo … Odločili smo se, da psa ne bomo vzeli.

Moževa sodelavka pride v službo, ko ji je mož povedal našo odločitev. »Ne, ne sprejemam te odločitve. Pes vam je namenjen. Že sedaj je večji od svojih bratov. Je velik, pol energije, teče z neverjetno hitrostjo, ampak tudi hitro se ustavil. Prepreči prepire med brati. Res je nekaj posebnega,« so bile besede moževe sodelavke.

Vzeli smo si čas za premislek. Potem pa le pristali, da bomo vzeli psa. Otroka sta bila nadvse vesela. Začela sta izbirati ime: Tarzan, Tanej, Tačko, Tom … Imena pa nikakor nismo mogli izbrati.

Bilo je maja, ko sem se vrnila iz zdravilišča. Počasi sem delala prve korake. Naslednji dan po mojem prihodu moža ni bilo domov. Nihče ni vedel, kje je. Na telefon se ni oglašal. Ko se je delal mrak, je na dvorišče zapeljal avto. Mož je prišel domov. Odprl prtljažnik in iz njega skočil ogromen pes. Kot strela z jasnega je šel do našega Archija, povohala sta se. Stekel je do mačkov, jih povohal in ker je bila njegova glava večja od mačkov, je mačka spotoma prevrnil. Pogledal je levo in desno ter se zapodil proti možu …

Na vratih se pojavim še jaz in otroka. Ko zagledamo to veliko, črno, skuštrano gmoto in izpod sprednjih dlak še njegove ljubeče, rjave oči, se mi je v trenutku v spomin prikradla tista legenda o nordijskem bogu groma. Kot strela z jasnega rečem: »Thor bo.« Moji so se le smejali …

Naša velika, črna, skuštrana gmota dlake je dobila ime THOR. S ponosom ga je nosil celih enajst let, ko smo se morali za vedno posloviti. Čeprav z rojstvom ni dobil imena, smo mu tega določili po njegovih lastnostih. Bil je izredno hiter. Za druge pse se ni zmenil, saj mu njegova veličina tega ni dovoljevala. Ponosno je stopal poleg nas. Hitro se je učil v pasji šoli in bil nadvse inteligenten pes. Archi ga je sprejel, marsikaj ga je naučil v letu, ko sta bila skupaj. Verjamem, da mu je z veseljem prepustil v varstvo našo družino. Nam pa je ostal v večnem spominu.

Iskrene čestitke.

Društvo Rusalka