To pa je prijateljstvo!

Že nekaj časa opazujem tri prijateljice, ki hodijo mimo mojega doma na sprehod. Očitno so se spoznale, ko so prišle živet v naš kraj. Neke spomladi opazim, da dve pričakujejo naraščaj. Proti koncu jeseni sta s ponosom vozila vozičke z otročički. Prihodnjo spomlad pa je bila slika teh treh prijateljev nekoliko drugačna. Dve sta imeli otročičke, ena pa je dobila novega psa. Skupaj so hodile na sprehod in prav veselje jih je bilo opazovati. Včasih so se ustavile ob vrtu in smo poklepetali, pa tudi z veseljem sem z njihovim otročkom pokazala naše muce.

Leta so minevala, otročička sta že tekla in tudi psiček je bila njena prijetna družba. Nekega dne pa opazim mladi mamici sami, z njimi pa psiček. »O danes ste pa same, brez prijateljice.« »Ja, na morje je šla,« je bil odgovor ene od njih. S čudnim glasom je to povedala, tako da sem vedela, da je bolje, da nič več ne sprašujem. Videvala sem jih še cel teden. Kakšen mesec pozneje pa vidim le eno mamico, s seboj pa je imela oba otročička in tudi psa. Nič nisem spraševala, saj sem nazadnje dobila nič kaj prijazen odgovor. Ustavila se je ob ograji in se začela pogovarjati. Kar nekaj besed sva spregovorili, nato pa je nadaljevala pot. Tako je bilo tudi dan pozneje, ko sem že zjutraj pobirala zelenjavo za kosilo. Bila je vidno utrujena in sem ji to tudi povedala. Nasmehnila se je, a njen nasmeh je bil bolj grenak.

Bil je čas dopustov in na počitnice je prišla moja vnuka. Bili smo v vrtu, v njem polno igrač, postavili smo jima bazen, noreli in igrali smo se. Mimo je prišla mamica z dvema otročičkoma in psom. Gledala nas je, pa sem še njo povabila v vrt, naj se otroci igrajo, pa še pes je bil vesel, da so ga lovili.

Z gospo sva sedli. Kar vidno ji je odleglo, ko sva sedla. Ponudila sem ji vodo in začela sva klepetati. Kot strela z jasnega je začela pripovedovati, kako je utrujena, da ne more več, da … Spoznala sem, da je z živci čisto na koncu in da rabi ogromno počitka. Prijela sem jo za roko in ji je dejala, da jo razumem.

»Vi ne veste, kako mi je. Prijateljici pomagam, nogo si je zlomila in jo ima v gipsu. Večino časa leži in se ne more z otrokom igrati, zato ga jaz vozim ven na sprehode, pa na igrišče … Ampak to sploh ni nič. Ona druga najina prijateljica je pred mesecem dni spoznala nekega tipa in z njim odšla na morje. Psa je pustila pri meni. Brez besed, samo pustila ga je … Ko se je vrnila, niti vprašala, kako je bilo. Preprosto je ni zanimalo. Sedaj ima drugega prijatelja in je spet šla na morje, a ker ima kolegica zlomljeno nogo sva ji dejali, da ne moreva imeti psa. Nič ni dejala, samo nasmehnila se je in mi ga spet pustila. Tudi pes ima svoje potrebe, pa čeprav je majhen in se rad igra z otrokom …«

Pogovor se še ni zaključil, še veliko stvari je imela za povedati in spoznala sem, da je prav čakala na človeka, kateremu se lahko zaupa. Napočil je čas malice in štirje otroci so sedli za mizo. Vsi so jedli, vsi so se smejali in nato nahranili še psa ter nadaljevali z igro. Ko smo se poslovili, je bila mlada mamica bistveno bolj umirjena in boljše volje. »Kar pridite še jutri,« sem ji dejala v slovo. Res je bilo tako. Še cel teden je hodila in prav lepo jo je bilo spoznavati.

Teden dni pozneje je bil spet tako kot nekoč. Mladi mamici sta šli na sprehod, z njima otročička, a ena mamica je imela bergle. Pozdravili smo se, pa sta se kar ustavili ob ograji in zato sem jih povabila, da vstopijo in se otroci igrajo. Ženske smo sedele za mizo in klepetale. Gospa z berglami se mi je zahvalila za pomoč. Čudno sem pogledala in jo vprašala, o kakšni pomoči govori. Potem je razložila. Le nasmehnila sem se in dejala, da je bilo prav prijetno, da so se otroci skupaj igrali in noreli po velikem vrtu, saj je to zelo.

»Obe sva jezni na najino prijateljico. Omislila si je psa, zanj pa ne skrbi. Hodila bi okoli, psa pa pušča doma. Ker sva ji to iskreno povedali, je sedaj jezna na naju in se drži. Ozmerjala naju je, češ kakšni prijateljici sva. Sedaj slišiva, kako pes joka, ko je sam in sliši najine otroke, da hodimo mimo njenega stanovanja, ampak ona se drži …«

Nasmehnem se. »Razumem vaju. Bodita vidve drugačni, potrkajte na njena vrata in jo prosite, da vzamete njenega psa na sprehod. Zakaj bi žival trpela, če gospa ne razume, kaj je to prijateljstvo.«

Še smo klepetale, se smejale … ​​Večkrat jih vidim, ko hodijo na sprehod: dve mamici, dva otročička in psiček. Prijateljice pa ni …