V zavetju besede 2020 - KAPOLINKA

Članico Kulturno-zgodovinskega društva Rusalka poznamo po recitacijah čudovitih pesmi. Te piše za otroke in odrasle. Na razpis V zavetju besede 2020, ki ga je objavil Javni sklad Republike Slovenije za ljubiteljske dejavnosti, pa se je prijavila s krajšo zgodbo. Ali veste, kaj se zgodi, ko je Antonija sama doma, ko zunaj dežuje, ko ura počasi tiktaka ... Ne? Preberite si zgodbico in vedeli boste. Zvedeli pa boste, da Antoniji ni nikoli dolgčas in, v resnici, Antonija ni nikoli sama doma.

KAPOLINKA

Nekega turobnega jesenskega dne sem bila sama doma. Deževalo je in tišino je nežno prekinjal zvok dežnih kapljic, ki so se s pomočjo vetra zaletavale v okna. Še radia se mi ni ljubilo prižgati. Po oknih je prav prijetno škrebljalo. Opazovala sem, kako kapljice polzijo po steklu, nenadoma pa čisto razločno zaslišala: tok, tok, tok.

Nekdo je potrkal.

Stopila sem k vratom in pokukala skozi kukalo. Videla nisem nikogar. Odprla sem vrata. Pred vrati – nikogar.

Takrat pa spet: tok, tok, tok.

Nato pa: »Odpri že, slišiš!«

Ozrla sem se proti oknu, saj se mi je zdelo, da zvok prihaja od tam.

»Ja pa ja! Zunaj lije kot iz škafa, jaz pa naj odprem okno,« sem razmišljala na glas. »Komu se je pa zmešalo?«

Sicer pa stanujem v petem nadstropju, mogoče se meša meni, sem tuhtala. Vseeno sem stopila k oknu, a videti ni bilo nikogar. Le dežne kaplje so nadaljevale svoj ples z vetrom in mi obujale spomine na pesmico iz otroških let, ki gre nekako takole: Na okno tok tok, je dežek potrkal, pri oknu pa Rok je jezno posmrkal … La, la, la, la, la … Takrat pa je tišino spet prekinil glas:

»Odpri že, prosim!«

Radovednost je zmagala. Stopila sem k oknu in ga odprla.

Brrrrrrrr, na obrazu sem začutila dežne kaplje, zato sem hitro spet zaprla okno in zagodrnjala: »No, zdaj pa imam, zunaj ni nikogar, le okensko polico in mene so omočile dežne kaplje, pa še mraz sem spustila v stanovanje.«

Hitro sem odšla po krpo, da bi pobrisala okensko polico. Ko sem pristopila nazaj k oknu, pa sem obnemela. Zaslišala sem zdaj že znani glas:

»Joj, končno! Hvala ti. Čisto sem že prezebla.«

»Kako prezebla? Kdo prezebla? Kaj za vraga se dogaja z menoj!« sem zakričala.

S krpo sem se približala polici, a se mi je roka ustavila. Na polici je stalo nekaj majhnega in krililo z rokama.

»Čakaj, čakaj, kdo pa si ti?« sem kriknila od presenečenja.

»In kako si vstopila?« sem vprašala. »Saj ni bilo nikogar, ko sem odprla okno!«

Zdelo se mi je, da sanjam.

»Jaz? Kapljica sem, ali ne vidiš? Če bi čakala nate, bi mi okno zaloputnila pred nosom. Še sreča, da sem se takoj prekopicnila na notranjo polico.«

»Ja pa ja, kapljica! Kapljica, ki govori in krili z rokami, pha.«

Nastala je tišina.

»Ampak saj si res podobna kapljici,« sem nadaljevala, ko sem si jo ogledala. »Počakaj, počakaj, pa ne boš rekla, da dežne kaplje govorijo? Da imajo roke in noge in so tako rekoč živa bitja?«

»Poslušaj, vse ti razložim, podaj mi dlan in me prenesi na mizo, prosim,« sem slišala v odgovor.

Podala sem ji dlan in … Hop. Na dlani sem začutila nekaj mrzlega.

»Uf, kako si mrzla,« sem ji rekla.

Prepričana, da sanjam, sem opazila, da na moji dlani res nekdo stoji. Podobnost z dežno kapljico je bila nepojmljiva. Le da je pojava, ki je bila na moji dlani, stala na nogah in je imela roke, z menoj pa se je celo pogovarjala.

Sesedla sem se na stol ob mizi, dlan spustila na mizo, takrat pa se je pojava iz roke zakotalila na mizo.

Sreča, da sem sama doma, saj bi še kdo mislil, da se mi blede, sem se tolažila. Opazila sem majhni pikici, ki sta se premikali na okroglem telescu. In ko je kapljica spregovorila, sem opazila še tretjo pikico. Kapljica je stala na mizi in me gledala.

»Še enkrat hvala, ker si mi dovolila vstopiti v svoj dom,« je rekla.

Pogledala sem jo, se uščipnila v lice, a sem jo še vedno videla. S kapljico se pa res še nikoli nisem pogovarjala, gotovo se mi blede, sem razmišljala.

»Poslušaj,« sem začela pogovor. »Kdo pravzaprav si? Podobna si dežni kapljici, a te ne govorijo in nimajo ne rok ne nog.«

»Neeeeeee, jaz sem kapljica, ki se je pomotoma znašla sredi tega direndaja. Bivam gori na oblaku. Kar veliko nas je. Kličejo me Kapolinka. Preveč sem se približala robu oblaka, ker me je zanimalo, zakaj tak direndaj, v tistem pa me je zajel veter in pahnil med dežne kapljice. Premetavalo me je sem in tja. Še sreča, da sem se ujela na okensko polico. Le kako se bom zdaj vrnila? Svarili so me, da me lahko odpihne z oblaka, a jim nisem verjela. Zdaj pa imam! Res hvala, ker si mi odprla, saj bi še zmrznila od mraza tam na okenski polici.«

Na lepem se je pognala po mizi sem in tja, kot da bi imela drsalke, se spet ustavila pred mano in nadaljevala:

»O, tole je pa super! Na našem oblaku ni nobena površina tako gladka.«

Pogledala je proti oknu, se spet zapodila po mizi, se obrnila k meni in vprašala: »Koliko časa pa tu pri vas dežuje? Ali bo kmalu prenehalo? Ujeti moram veter, da se vrnem domov. Mi boš odprla okno, ko bo prenehalo deževati?«

Sama sebi še vedno nisem verjela, da se to res dogaja. Mogoče pa vseeno sanjam. Kaj če vzamem krpo in jo pobrišem. Medtem pa je kapljica polzela po mizi in krilila z rokama.

Ampak kako naj jo pobrišem, če je videti kot majhen otrok. Igriva je in vesela. Pa roke in noge ima. To že ne more biti kapljica. Vsaj meni se ne zdi tako. Joj, kolikokrat jih pohodimo ali pobrišemo. No, zdaj bom imela pa še slabo vest. Pogledala sem proti oknu. Dež je še vedno močil steklo in kapljice so polzele navzdol. Ampak nobena ni podobna tej tukaj. Nimajo ne rok in ne nog. So čisto navadne kapljice, ki spolzijo na tla, se razlijejo in poniknejo v zemljo. Začutila sem olajšanje. Res sem že pomislila, da ljudje premalo opazujemo naravo in uničujemo stvari, ki jih sploh ne poznamo. Opazila sem, da se je kapljica na mizi ustavila in pogledala proti oknu. Tudi sama sem pogledala tja in ugotovila, da je dež ponehal.

Stopila sem k oknu, ga odprla, pogledala kapljico, ona pa:

»Mi podaš dlan? Preveč časa bi porabila, da splezam z mize navzdol in potem spet do okna. Pa še veter mi lahko uide.«

Podala sem ji dlan in jo prenesla na okensko polico. Zapihal je veter in že je ni bilo več.

Zaprla sem okno. V meni je vrelo. Jo bom še kdaj videla? In kako naj to komu povem? Na mizi se nič ne pozna, slikala pa je tudi nisem, saj se tega sploh nisem domislila. Najbolje bo, da o tej dogodivščini kar molčim. Saj bi mi še kdo rekel, da se mi je utrgalo. S pogledom sem tavala proti oblakom in se smejala sama sebi. Ha, ha, ha, kapljica, ki je imela roke in noge, pa še govoriti je znala. Verjetno sem sanjala.

Ali pa tudi ne, kdo ve.

Antoniji Jereb v imenu članov društva iskreno čestitamo. Čudovita zgodbica, ki ti polepša turoben dan in ti spremeni pogled na življenje ... To pa je lahko vedno barvno obarvano, tudi če se na nebu zgrinjajo temni oblaki - Antonija in Kapolinka to že vesta ...

Slika: M. Jerebič