V zavetju besede 2020 - MAJDINA POEZIJA

Na natečaju Javnega sklada za ljubiteljsko kulturno dejavnost z naslovom V zavetju besede je sodelovala tudi članica Društva Rusalka, Majda Mihovec. Predstavila se je s poezijo. Napisala je pet čustvenih pesmi, pa si jih preberimo:

 

TI

 

Kje je sama več ne ve,

zbegana v večerno zarjo zre,

tema se spušča okrog nje

objeti par pred njo srečen je.

 

Spomini privrejo ji na dan,

od sreče, veselja drhti ji dlan,

objeta tu sta zaljubljena hodila,

prvič v življenju je ljubila,

 

A danes je le razvalina,

od ljubezni ostal šopek pelina,

krivda ni le njena,

kriva sta oba in pijača tvoja.

 

Otroci vsi po vrsti so odrasli,

svoja gnezda so si spletli,

njej ostali so le spomini

in seveda tudi ti.

 

 

SAMA

 

Prvič v naročje otroka je dobila,

še ne ve, kaj bi z njim storila,

oče njegov zanj vedel ne bo,

v temi na silo vzel je njeno telo.

 

Nikomur mar ni zanjo,

najraje bi se skrila v kakšno špranjo,

tam kot pajek mrežo spletla,

srečo zase in za otroka bi vanjo ujela.

 

V svojega otroka je zrla,

čeprav še sama je otrok bila,

malo dete k sebi na prsa je privila,

v srcu ljubezen do njega začutila.

 

Napij se mojega mleka,

zrastel boš v dobrega človeka

ljubezen moja te bo varovala

sama na tem svetu sva ostala.

 

 

BREZ SPANJA

 

Spet sredi temne noči se zbudi,

ji nekaj spati nikakor ne pusti,

zjutraj je vsa neprespana vstala,

brez zajtrka se v službo odpeljala.

 

Ves dan brez vsake volje je garala,

zvečer potrebna spanca zgodaj zaspala,

sredi noči se vsa prestrašena zbudila,

budilko naviti za budnico je pozabila.

 

Naslednji dan je vse ponovila,

še mnogo pozneje spat zavila,

kaj mislite, da je to noč spala,

sredi noči svoj telefon je iskala.

 

Kaj vse se ji v življenju zgodi,

se sredi noči iz sladkih sanj zbudi,

zraven telefona v temi je spala,

živčna se je spraševala, kam ga je dala.

 

ČAS

 

Spet je tisti čas,

ko se nažira,

hrano kos,

za kosom požira.

 

Ko bo vse požrla,

bo vse dala prijateljici,

najboljši straniščni školjki,

za zaključek vse splaknila.

 

Se v kuhinjo vrnila,

usta splaknila z vodo,

s strahom spet čakala

na požrešnost hudo.

 

Vse je kot začaran krog,

le kaj z njo si storil Bog,

srečno mlado bitje je bila,

najraje k tebi Bog bi odšla.

 

LEDENO SRCE

 

V kotu vrta leseni sod stoji,

voda mrzla v njem bedi,

na vrhu vode se led blešči,

v obliki srca se toplo smeji.

 

Z roko segla po ledeno srce,

tanko, hladno, prozorno je,

na belo snežno odejo položila

zima se ne da, ga je zamrznila.

 

Toplo sonce posijalo,

ledeno srce v lužo spremenilo,

snežno odejo stopilo

srce zaljubljeno užalostilo

 

 

V Društvu Rusalka Majdi čestitamo za njeno ustvarjalno delo.

 

 

Slike: M. Jerebič