v zavetju besede 2020 - PLES V MESEČINI

Javni sklad Republike Slovenije za ljubiteljsko kulturno dejavnost je tudi v letošnjem letu objavil razpis V zavetju besede 2020. Na razpisu so sodelovale tudi članice Društva Rusalka. Regijsko srečanje za Osrednjo Slovenijo je bilo v soboto, 13. 6. 2020, na Medvedjem brdu nad Logatcem. Danes vam bomo predstavili Minko Jerebič, ki je na razpisu sodelovala s kratko pripovedjo z naslovom PLES V MESEČINI. Zgodbica sega daleč v našo preteklost, nauči pa nas, da vemo, kako je bog Savus prepričal sramežljivo podzemno sestrico, da je priplavala izpod globočin kraških jam, se zlila z njim in skupaj odplesala ples proti mogočni Savusovi sestri, boginji Donavi ...

PLES V MESEČINI

»Deklica mila, te smem povabiti na ples.«

Rusalka Anica je boječe stegnila drobceno ročico proti Savous. Ta jo je nežno prijel in ob zvoku orkestra murnov in zboru čričkov, sta pogumno poplesavala med tolmuni proti mesečini. Plesala sta vse do prve jutranje zarje, ko sta se nežno zlila v simfonijo šumeče reke Save …

Bilo je na predvečer zimskega solsticija. Rusalke, pod Kašeljskim hribom, kjer je velik bajer in nekaj tolmunov, so se že cel dan pripravljale na večerni ples. Zavedale so se, da bo ta ples trajal in trajal in trajal … Kajti Luna na nebu bo za njih sijala in Mesec jim bo prepeval čurobne pesmi. Škrat Mihi jim je večkrat namignil, da jih zna kdo obiskati, a prijazne rečne nimfe so se tem besedam samo smejale. Pogumni rusalki Rosica in Snežka sta se norčevali iz škratovih besed. »Seveda, dragi škrat Mihi, sam bog Savus, bo prišel k nam …« Škrat pa je zamahnil z rokami in se je šel igrat z malimi miškami.

Izpod skale je okoli poldneva prišla vidra s svojo družino. Pretegnile so si tačke, sprednje in zadnje. »Mljask, mljask, mljask … nekaj bo treba dati v želodček.« se je slišal njihov pogovor. Pogumno so zaplavale po bajerju in ob vznožju srečale rusalke. »O, drage deklice, kaj pa se dogaja, da ste tako vesele,« je vidra Tija spraševala. A, še preden so rusalke odgovorile, so se oglasile male vidre in vse povprek govorile: »Kako si ti lepa.« »Kako lepo kito si si spletla …« »Joj, kakšno ogrinjalo imaš.« »Ljuba Anica ti si najlepša.«

Rusalke so se le nasmehnile vidrini družini in se še naprej pripravljale na ples. Ljubko Anico pa te priprave na ples niso kaj dosti zanimale. »Lepa sem,« si je dejala in se sprehodila od tolmuna do tolmuna. Zazrla se je v prvega in mu tiho dejala: »Kako si čeden.« Tolmun se ji je le smejal in nič dejal. Stopila je do drugega, se zazrla vanj in mu veselo dejala: »Ko se zazrem v tvoje obličje, ti si najlepši.« Tudi drugi tolmun ni nič dejal. Le smejal se je.

Sonce na nebu se je počasi začelo skrivati. Anica je obiskala še zadnji, sedemnajsti tolmun. »Kako pa si ti čeden. Tako močan in mogočen si.« Tolmun ji ni odgovoril, nasmehnil se je in malo več vode bruhnil iz globine. Kapljica ledeno hladne vode je skočila na lica ljubke Anice. Ta pa se je smejala in od sreče kar poplesavala.

Rusalke so opazovale Anico. »Pridi hitro, sonce se spušča in obleči moramo naše nove obleke.« Ljubka Anica se je smejala in počasi sledila rusalkam.

Poznega zimskega popoldneva je bilo v domu rusalk zelo živahno. No, na trenutke celo malo razburljivo in nagajivo. Rusalke so se oblačile nove obleke, zdaj eno, zdaj drugo, na glavo so si polagale venčke, spletene iz suhih cvetlic, krtačile so si skodrane lase, se zavijale v prozorno, svilene tančice, obuvale svetleče čeveljce … Anica pa je sedla na lesen štor, vzela knjigo, nekaj brala, nato pa z milim glasom zapela …

Na zvoniku vaške cerkve so se kazalci ustavili na sedmici, ob zvon je sedemkrat udarilo. »Joj, pojdimo, sedem je ura. Ples se bo začel.« je bilo slišati iz rusalkinih dvorov. Rečne nimfe so, kot bi lebdele, stopicale proti bajerju. Tam je bil že pripravljen orkester murnov in dirigent murn Črnivček je vzel dirigentsko palico ter dal znak za začetek. Črički so zapeli in rečne nimfe so pričele plesati. Plesale so in plesale … Opazovale so jih gozdne živalce in se tudi same zavrtele ob čudovitih zvokih.

Se je ura že bližala polnoč, ko je zapihal rahel vetrič. Rusalke se zazrejo proti mogočnim drevesom in kar iznenada pred njimi stoji postaven moški. So ga srebrni lasje izdali, da ni več tako rosno mlad. Približal se je zbrani družbi, z rusalkami malo poklepetal in z najstarejšo tudi zaplesal.

Rusalke so poplesavale in se smejale. Pa jih je gost povprašal, kaj počnejo preko noči. Razigrane deklice se niso kaj dosti zmenile zanj. Plesale so in se smejale. Se moški spretno je smukal med njimi in ob strani zagledal dve čudoviti nimfi. Približal se jima je in ju povprašal: »Rusalki dragi, kaj vaju je ustavilo, da ne poplesavata s sestricami.« »Oh, čeveljc me žuli.« »Meni pa se je obleka natrgala,« sta dejali rusalki in z nebeško modrimi očmi opazovali moškega.

»Kdo si pa ti?« je dejala Snežka, »nisi se nam predstavil.« »Popotnik sem, popotnik …« Že ura odbila je polnoč, začela se je gostija. Rusalke se utrujene posedejo za mizo, k njej povabijo tudi popotnika. Jedo in pijejo ter sproščeno klepetajo. Potem pa popotnik reče: »Bom kmalu moral na pot. Obiskal bom starejšo sestro, sem mislil pripeljati tudi mlajšo, pa se skriva tam v prelepem kraškem svetu. Kdaj pa kdaj pokuka ven, pa se hitro skrije. Pravi, da se boji, da bi si trebušček umazala.«

Rusalke poslušajo popotnika in nadaljujejo z večerjo. Se ta bliža že koncu, orkester začne z igranjem in rusalke se mično vrtijo po plesišču. Le ljubka Anica še sedi za mizo in reče popotniku: »Veš, verjamem, da je tvoja sestrica muhasta. Vem, da se boji za svoj trebušček, a če bi ti želel z njo potovati, jaz prebudim svoje prijatelje tolmune in vode bo dovolj za vajino dolgo pot.« Je popotnik poslušal Anico, je sedel poleg nje in klepetala sta in klepetala …

Minila je že dobra ura, ko se popotnik zamisli. »Ta rusalka je pametna, razume moje tolmune. Lahko bi zaplesal z njo in izvabil mojo sestrico iz kraških jam. Potem bi skupaj plesali do najine sestre Donave.« V očeh so se mu zaiskrile iskrice. »Kako pa je tebi ime?«, je povprašal popotnik rusalko. Ta se je sramežljivo nasmehnila in povedala svoje ime: »Anica sem. Eni mi rečejo ljuba Anica.«

»Kako pa je tebi ime popotnik in tvoji mlajši sestrici?«

»Savus sem. Mlajša sestra nima še imena. Samosvoja je, malo nagajiva, malo sramežljiva, a trmasta zelo. Bi ji naredil pot, zvito med vrbami, čez mesta in vasi, le da jo k sestri pripeljem. Tudi ime bi ji dal, tolikokrat sem jo že prosil, naj pokuka iz jame. Vem, da mora biti lepa kot ti, lahko bi jo imenoval po tebi: Ljubljanica.«

Rusalka Anica je Savusa gledala v oči. Smejala se mu je, na bledih licih so se ji naredile jamice, bila je srečna … Iz plesišča so rusalke opazovale sestrico Anico in popotnika … Šele, ko jo je povabil na ples, so vedele, da to ni popotnik. Spomnile so se besed škrata Mihija. »Savus je, Savus, rečni bog …«

Od tistega dne, le lučaj stran se izliva reka Ljubljanica v Savo in skupaj plešeta proti Donavi.

Sedaj vemo, kako je nastala zasanjana zelena lepotica, ki pri Vrhniki pride izpod kraške jame in teče zasanjano proti Zalogu, kjer se sreča z reko Savo in skupaj nadaljujeta pot proti Donavi. Kaj vse je imel pri tej zgodbi bog Savus in rečne nimfe rusalke, sedaj vemo. Vemo tudi od kod ime Ljubljanica, vse to je bilo pred mnogimi, mnogimi leti ... in samo verjeti moramo v moč narave ...

slika: M. Jerebič