V zavetju besede 2021 - Super Metuljčica rešuje svet

Leto 2021 je prav posebno leto. Praznujemo kar tri obletnice: 140 let od smrti Josipa Jurčiča, 500 letnice Adama Bohoriča in 100. letnica smrti Josipa Ipavca. Javni sklad je ob tej priliki razpisal literarno-pesniški natečaj. Tema je bila prosta po izbiri, saj so tudi omenjeni trije veliki kulturniki živeli vsak v svojem času in se s kulturo ukvarjali prav na poseben način. Josip Jurčič je pisal pripovedi, ki jih je odel v tančico skrivnosti in so prihajale na liste papirja iz življenja kmečkega dolenjskega prebivalstva; Adam Bohorič je bil človek, ki se je zavedal, kako je pomemben jezik, predvsem materin jezik, zato se je s številnimi drugimi protestanti prizadeval za prepoznavnost slovenskega jezika in tu je še Josip Ipavec, ki je vedel, da najlepše petje, predvsem zborovsko je tisto petje, ki je v domačem jeziku.

V Kulturno-zgodovinskem društvu Rusalka nismo stali križem rok. pač pa smo sedli za računalnik in pisali; eni prozo drugi poezijo. Nastala so čudovita dela, ki so bila poslana na natečaj in ki bodo v ponedeljek, 7. junija 2021 prvič predstavljana v odmaknjeni vasici, v Polhograjskih dolomitih ... Pa preberimo prvo delo, ki ga tokrat predstavlja Minka Jerebič:

SUPER METULJČICA REŠUJE SVET

Na prvo spomladansko jutro je čisto po tiho pricapljala Pomlad v deželo. Stopicala je tiho: cop, cop, cop … se ustavila pri prvi bukvi in potrka po njenem deblu: tok, tok, tok. »Prebudi se zaspanka«, ji je nežno šepnila.« A, bukev se ni oglasila.

»Zvončki, marjetice, trobentice! Prebudite se!« Pomlad je hodila po deželi in zazrla veliko Žalost. »Kaj je to? Ko jaz pridem v deželo se vse prebudi, sedaj pa vas nikjer ni, vsi ste tako žalostni, zaprti v svojih domovih.«

Žalost jo je zaskrbljujoče pogledala in dejala: »Mar ne veš? V deželo je prišla nadležna Zgaga. Koronavirus se ji reče. Ta Zgaga uničuje ljudi, uničuje smeh, uničuje življenje.«

Pomlad je poslušala. Bila je tiho, malo jo je bilo sram, da tega ni vedela. Ni prebrala časopisa, ni gledala televizije, ni pogledala sporočil, ni … Premišljevala je in premišljevala. »Ni problema, SuperMetuljčico pokličem tja na jag, naj končno pride sem in naredi red.«

Žalost jo je gledala in nič razumela. Pomlad vzame v roko telefon, pritisne nekaj tipk in brrr, brrr, brrr … »Hello, hello; yes, yes … I am SuperBaterfly.« se je slišalo na drugi strani telefona. »No problem.« pi, pi, pi, pi, pi …

SuperBatterfly se dvigne iznad tople Avstralije, pokliče svoja prijatelja OblakaUrlika, GromaThora in StreloSaro … Nekaj jim za šepeče na uho in samo še veter se je čutil …

Bum, tres, ššššš … se je slišalo, ko so prileteli v deželo SuperMetuljčica, OblakUrlik, GromThor in StrelaSara. Kot bi mignil so uničili nadležni virus.

Posijalo je Sonce in SuperMetuljčica je poplesavala po svežem jutru: »Hopsa, sa, hopsa, sa ... nadloga je premagana,« si je srečno prepevala ... in na zemlji je zavladal spet raj ... in Pomlad je zasijala v vsej svoji lepoti.

Pa OblakUrlik pogleda po nebu in tam daleč za Triglavom zagleda svojega bratranca Oblaka Ruperta. »Rupert, Rupert, Rupert …«

OblakRuper, debel in zavaljen, se počasi obrača. »Sem mar slišal, da me nekdo kliče. Ah … Le kdo bi neme klical.« Nenadoma pa se le obrne in za seboj zagleda OblakaUrlika. Od veselja se oblaka s trebuščki zaletita. Začne pihati VeterSevernik, GromThor povzroči grmenje in StrelaSara spušča strele proti deželici pod Alpami.

SuperMetuljčica se jezi: »Fanta ne tako glasno, pazita na vajine trebuščke, preveč se zaletavata.« A, oblaka ju nista slišala. Poplesavala sta po nebu, vedno bolj in bolj. Iz njiju so padale dežne kaplje, njun trebušček je bil vedno manjši in manjši … in končno sta se lahko objela.

V deželi pa nekaj zaropota, zemlja se začne tresti … armada grdih Koronavirusov prihaja. Stopajo na travo in jo uničujejo; stopajo na cvetlice in jih uničujejo … Pomlad začne jokati in zateče se k botri Zimi.

SuperMetuljčica opazuje, kliče Oblaka, kliče Grom, kliče Strelo … a, nihče je ni slišal. »Joj, kaj bo z našo lepo deželico?« Potem pa se spomni SuperJunakinjeSončice in jo hitro pokliče: »Sončica, Sončica, Sončica prosim te pridi, priti, virusi bodo uničili deželico.«

OčeSonce se ozira proti Zemlji. Zmaje z glavo, zbudi svojo hči SuperJunakinjoSončico in ji ukaže z močnim glasom: »Draga hči, vstati bo treba. Pojdi na Zemljo, spusti se čisto do tal in sveti, sveti, sveti … sveti tako močno, da bodo tvoji žarki zažgali vse viruse.«

SuperJunakinjaSončica se zasmeje, hitro obleče rumeno obleko in že drvi proti Zemlji. Hitela je tako hitro, da bi kmalu prevrnila SuperMetuljčico, če se ta ne bi skrila za drevo.

SuperJunakinjaSončica se spusti nad Zemljo. Njeni žarki začnejo tako močno sijati, vsa narava je odeta v rumeno barvo, a na Zemlji se nekaj začne kaditi. Smrdi. Močno smrdi … Žgali so se virusi. Pozabili so se namazati s kremo proti opeklinam in tako so za vedno izginili iz obličja Zemlje.

OblakRupert in OblakUlrik opazita to nenavadno svetlobo in toploto. Opazita SuperMetuljčico, a bila sta prepozna. Skrila sta se za Triglavom in si pripovedovala zgodbe, ki jih doživljata, ko hodita po nebu.