V zavetju besede 2024

Javni sklad Republike Slovenije za ljubiteljske dejavnosti vsako leto razpiše natečaj V zavetju besede 2024. Nanj se lahko prijavijo dela s področja leposlovja, poezije ali dramatike. Na letošnji natečaj se je prijavila tudi članica Društva Rusalka. Naslov njenega dela je krajše besedilo z naslovom Upsss ...

UPSSS …

Bil je poletni čas, ko sva se s prijateljico srečali v prijetnem obmejnem mestu. Ona živi že preko pol stoletja v glavnem mestu te države. Kljub temu, da se že nekaj let uspešno sprehaja z Jesenjo Življenja, redno obiskuje muzeje, galerije, mnogim slovenskim turistom razkazuje hrvaška mesta.

Sprehajali sva se po starem delu mesta. Prijetno klepetali, ko sva srečali njeno prijateljico. Prijazna ženica, ki ji duh umetnosti ne da miru. Ob dopoldnevih si krajša ure s čopičem in platnom. Veliko slik je že ustvarila in bila je pred novo razstavo v Zagrebu. Navdušena naju je povabila na odprtje te razstave.

Minilo je nekaj mesecev od tega srečanja, ko v začetku decembra prejmem nežno lila ovojnico in v njej povabilo na odprtje razstave. Vesela sem bila tega povabila, saj je že slika na prvi strani vabila govorila o razstavi, ki bo navdihovala številne obiskovalce.

Prišel je torek. Dopoldansko dogajanje v službi je bilo pestro. Nisem vedela, ali mi bo uspelo odložiti delo, sesti v avto in se odpeljati proti sosednji državi.

Ura se je naglo bližala popoldnevu. Sedam v avto in počasi zapuščam Ljubljano. Kolona. Počasi se premikamo do prvega avtocestnega razcepa. Nebo je vedno bolj oblačno in iz oblakov padejo prve kaplje dežja. Še vedno se v koloni počasi premikamo. Nato pa se razjasni nebo in cesta postane bolj prazna. Števec hitrosti vedno bolj niza višje in višje številke. Tam nekje pred mejo me s svetlobno hitrostjo prehiti avto. Bil je črn, s tujimi registrskimi tablicami. Misli mi odhajajo na prevožene kilometre po tujih državah. Nikoli se nisem upala prekoračiti hitrosti v tujih državah, saj mi ni v interesu, da bi plačevala kazni. Kot da bi me oblik dež, se prebudim iz premišljevanja, ko mimo mene leti še veš avtomobilov. Nisi bili enobarvni, bili so več barvni z velikim modrim napisom. »Upsss …,« si rečem tako tiho, sama pri sebi. Nato pa na bližnjem odstavnem pasu zagledam tisto črno vozilo, poleg množica belo-pisanih vozil in mož v modrem. A, z avtom hitiva proti mejnemu prehodu.

Bližam se Zagrebu. Peljem se po njihovi zahodni aveniji in pridem do cilja. Bistveno prej, kot sem načrtovala. Na manjši vzpetini zagledam staro cerkev. Zapeljem se do nje, si ogledam njeno zunanjost, notranjost, preberem o njeni zgodovini in … Pred mano stoji izredno velik park, a za krošnjami teh dreves vidim čudovit dvorec. Kot magnet me je potegnilo proti temu dvorcu. Vrata so bila odprta. Na vhodu nobene table, ki bi govoril o dvorcu; niti ne, kakšen muzej je v tem dvorcu.

Vstopim v park. Levo in desno prekrasne stare platane, ob tlakovani poti stojijo kovinske konstrukcije, na katerih je na stotine lučk, ki se bodo vsak trenutek prižgale. Pridem pred velik vodnjak. Korak mi obstane, ko si ga ogledujem. Vstopim v dvorec. Na desni strani je receptor. Bil je resen, visok možakar, v modri uniformi. Lepo ga pozdravim in mu povem, da bi si rada ogledala ta muzej ter ga prosim za nakup vstopnice.

»Dobar dan. Što želite, gospođo?«

»Rada bi kupila karto za ogled tega muzeja ali pa galerija, kar koli je pač v tej zgradbi.«

»Molim,« je z začudenjem rekel receptor tega muzeja, se dvignil s stola in stopil do mene.

»Htijela bih kupiti kartu za posjet muzea,« mu rečem, sežem v torbico, da vzamem denar in mu plačam.

»Što biste željeli gospođo,« me začudeno vpraša in še bolj začudeno gleda.

Nasmehnem se receptorju in mu z nasmehom na ustih ponovim svojo željo: »Htijela bih kupiti kartu za posjet muzea.«

»Gospođo, ovo nije muzej. Riječ je o Psihijatrijskoj bolnici grada Zagreba. Ovdje gore je uprava, tamo su ambulante, tamo je bolnički dio zgrade i tamo preko puta dvorišta je Srednja medicinska škola.«

»Upsss …« Ostala sem brez besed. Edino, kar sem lahko izgovorila je bilo še enkrat »upsss …« Začudeno sem pogledala, bila nekaj sekund tiho, nato pa sem se začela smejati. »Psihijatrijska bolnica grada Zagreba je to? Hm, ja ne pripadam ovdje. Idem ja. Doviđenja.«

Receptor se je nasmehnil in vstopil nazaj v svoj prostor. Jaz pa z velikim nasmehom odidem nazaj proti parku. Na obrazu mi igra nasmeh. Okoli mene gorijo lučke in naznanjajo veseli december. Počasi stopam proti galeriji. Razigranost mojega nasmeha je opaziti že na daleč in tako je bilo tudi po vstopu v galerijo. Tam sta bili moja prijateljica in slikarka. Sledijo objemi, pozdravi, voščila in tudi čarobno vprašanje: »Kakšna je bila pot iz Ljubljane do Zagreba.« Na obrazu je bil še vedno nasmeh in začnem s pripovedovanjem. Smejali smo se še dolgo po tem, ko je bila razstava že odprta.

Minil je lep večer. Sedam v avto in se odpeljem proti meji. Nasmeh na obrazu pa kar ni in ni zvenel. Poslušam poročila in govorijo o Italijanu, ki je prevažal na prepovedan način begunce in njegovi prehitri vožnji po avtocesti … »Upsss …, to pa sem jaz že videla,« si rečem na glas, »upam, da ne bodo povedali še tega, kako je šla ena Ljubljančanka na ogled muzeja in pristala v Psihiatrični bolnici Zagreba.« Smejem se sama sebi in pot do Ljubljane je bila prav kratka.

V sredo popoldne mi zazvoni telefon. Oglasim se in na drugi strani moja prijateljica iz Zagreba. »Veš, govorila sem z enim zdravnikom in mu povedala za tvoj včerajšnji pripetljaj …« Še preden je povedala do konca stavek, sem se začela na ves glas smejati. Tudi prijateljica se je smejala, a končala je smeh z besedami: »Zdravnik se ni smejal. V Psihiatrični bolnici Zagreb je eno nadstropje, v katerem je muzej. V njem si ogledamo lahko ambulante in medicinske pripomočke, ki so jih uporabljali od 19. stoletja dalje. No, Minka, sedaj pa le reči »upsss …« in kmalu pridi spet nazaj, da te odpeljem v ta muzej. Se je pa treba prej najaviti, da muzej odprejo in zagotovijo vodstvo po njem.«

Lepo je bilo slišati te besede. Sedaj imam spet razlog, da čim prej obiščem Zagreb. Morda pa bom tudi ob naslednjem obisku ostala brez besed in spet dejala »upsss …«.

Iskrene čestitke.