Vampir

Poletje.

Vročina pritiska skozi cel dan v hišo. To se vsako jutro temeljito prezrači, zapre okna, spusti roleta … Ponoči se stori ravno obratno: dvignejo se roleta, odprejo se okna …

Bilo je julijskega večera. Odidem spat, toda ne morem zaspati. Soparno je, okno je odprto, roleta je dvignjena. Svetloba prihaja v sobo od ulične svetilke. Na nebu sijejo zvezde. Premetavam se po postelji, potem pa sladko zaspim.

Spim. Ne, ne čisto dobro, ko zaslišim šumenje. Nek čuden zvok mi da slutiti, da v sobi nisem sama. Premišljam. Seveda sem sama, mož je na službeni poti. Mačka spita v dnevni sobi, pes je zunaj … Ah, kakšna neumnost … Morda pa sanjam …

Nekaj ​​šumi, zvok se mi približuje. Nisem sama v sobi. »Kaj je to, kdo je poleg mene,« si rečem napol v Španju. Obrnem se. Počasi odprem oči. Nekdo stoji ob meni. Še bolj se mi približa, zgrabi me za nogo … Začnem kričati in brcati. »Spusti me, spusti me ...«

Brcanje in kričanje ni pomagalo. Ugriznil me je za nogo. U, kako boli. Jaz pa se ne dam. Kričim, brcam … Sedem na posteljo in začnem mahati z roko.

»Vampir je, vampir. Spiti mi želi mojo dobro kri.« Si govorim tako sama zase, a vem, da mu bom ušla. Nič ne pomaga moje kričanje, brcanje z nogami, mahanje z roko … Ne, močnejši je.

»Kje si, pridi sem, da te vidim,« kričim, a njega ni. Stegnem se proti svetilki, želim prižgati luč, pa ne morem. Odvrne me. Maham z rokami, potem pa …

… tišina, tišina, tišina …

Prižgem luč in zagledam komarja v mlaki krvi …