VELIKA KOSMATA DRUŽINA

Pred mesecem dni se ja zaključil Literarni natečaj z naslovom "5 plus 5 je 10, vsak mora svojo zgodbo imet." Knjižnice Lenart in Založbe Kretivna PIKA za izvirno, še neobjavljeno kratko zgodbo. Na natečaju smo sodelovali tudi člani Kulturno-zgodovinskega društva Rusalka. Ena izmed njih je tudi Minka Jerebič z zgodbo Velika kosmata družina. Pa preberimo o čem je avtorica pisala:

VELIKA KOSMATA DRUŽINA

Minka Jerebič

Deset kilometrov stran od velikega mesta leži majhna vasica, katero obdaja deset manjših gričev in v kateri stoji deset hiš. Prva hiša v vasi je kmetija. Imajo koze, ovce, krave in konje, ki jih čuva kraški ovčar Neron. To ni navaden siv kraški kosmatinec, on je nekaj posebnega. Njegove tačke krasijo temno sive marogaste črte. Vsako jutro prvi vstane, zalaja, zbudi petelina Kikija in potem ponosno odpelje živali na pašo. Ko se vrača v vas, gre od hiše do hiše in pregleda, če je vse tako kot mora biti.

Nekega majskega jutra pa je bilo drugače. Neron se je vračal iz pašnikov in pri zadnji hiši v vasi zagledal nekaj nenavadnega. Gospodar in gospodinja sta iz avtomobila na tla položila veliko kartonasto škatlo. Njunih pet otrok je priletelo ven in veselo vriskalo, ko so gledali v škatlo.

»Hh, kaj pa je to«, si reče Neron sam pri sebi in zakoraka na dvorišče. Gospodar takoj opazi Nerona in ga povabi, da pogleda, kaj je v škatli. Kosmatinec dvigne glavo, pomaha z košatim repom in ponosno stopi proti škatli. »Hov, hov, hov …« zalaja Neron in veselo maha z repom. V škatli je mala kosmata siva kepa, z roza trakom okoli vratu. Gospodar pogleda Nerona, ki nepremično zre v malo lepotico in mu reče: »To je naša Cvetka.«

Cvetko položijo iz škatle in z Neronom se začneta igrati. Na dvorišču zavlada veliko veselje, otroci in psa skačejo ter se igrajo. V cerkvenem zvoniku začne biti zvon in oznanja poldan. Neron se zdrzne, se poslovi od druščine in odhiti domov. Na velikem plotu ga je že čakal petelin Kiki in ga oštel: »Kje pa ti hodiš? Sam moram skrbeti za kokoši, pa za pujske, pa za mačke, pa … Neron! Ali me ti sploh slišiš?«

Neron gleda petelina Kikija in mu reče: »Veš Kiki pri Mejač so dobili psičko Cvetko. Tako je lepa, okoli vratu ima roza trak, tako lepo se igra …« Ko je petelin to slišal, se je začel prestavljati iz noge na nogo po plotu in godrnjal ter nato močno zakikirikal. To je Nerona prebudilo iz zasanjanosti. Odpravil se je k vsakdanjim opravilom, a misli so mu odhajale k Cvetki.

Cvetka in Neron sta bila velika prijatelja. Vsak dan sta se skupaj igrala, podila za ovcami in kozami, prinašala vejevje in skrbno skrbela na trop živali, ki sta ju pazila.

Leta pa so tekla in tekla in nekoč Cvetka pove Neronu veselo novico: »Hov, hov, hov, postal boš očka.« Neron je bil presrečen, ko je to slušal. Bil je ponosen in ves zasanjan. Ko je prišel domov, petelina Kikija sploh ni opazil. Zaletel se je v njega. Še dobro, da je bil petelin tako mičen in je še pravi čas odfrčal. Neron pa ga je le čudno pogledal in šel h gospodarju. »Hov, hov, hov, gospodar moj, očka bom postal. Pojdiva v gozd in narediva skodelice za moje otročiče. Vsaj pet.« Gospodar ga je stisnil k sebi, potrepljal po kožuhu in se zasmejal. Že naslednje jutro sta šla v gozd. Ogledovala sta si listavce, a gospodarju ni bil noben všeč. »Neron, tvoj naraščaj mora imeti prav posebne skledice, iz katerih bodo jedli. Predlagam, da posekava star oreh za hlevom.« »Hov, hov, hov,« so bile Neronove pritrdilne besede.

Bil je junijski dan. Neron zalaja in naznani nov dan. Petelina pa nikjer. Neron gleda okoli sebe, stopi v kokošnjak; stopi v hlev, a petelina nikjer. Naredi obhod po dvorišču in … »bum, tresk, bum …« odmeva, ko se petelin Kiki zaleti v Nerona. »Pojdi k Cvetki, očka boš postal,« kriči petelin. Neron pa v tek. Teče in teče … Pride do hiše, kjer prebiva njegova psička in gre proti uti. Bila je prazna. »Kje je Cvetka?« »Neron, pridi sem, te bom peljal k Cvetki,« je bilo slišati glas psičkinega lastnika.

Neron hodi prestrašeno. Že na daleč sliši cviljenje. Cvetkin lastnik odpre vrata, v njej pa je velika lesena škatla, obložena z blazinami in v njej leži Cvetka. Dvigne glavo in reče Neronu: »Hov, hov, hov … očka si postal. Deset kosmatincev imava.« Neron sede, gleda Cvetko, nato pa pristopi k njej, jo z jezikom poliže po glavi in pogleda na mladičke. »Ooooo, res jih je deset.«

Kot strela z jasnega Neron zbeži od Cvetke. Teče po vasi, pride domov, se spotakne v petelina Kikija, da mu frči perje vsepovsod in pride do svojega gospodarja. »Očka sem, očka sem …« laja Neron ponosno. »Deset malih kepic imam, pa le pet skodelic, pohiti z delom in jih naredi še pet.« Gospodar se samo smeji in prične z delom. V delavnico povabi tudi Nerona, a ta je bil zelo nervozen. »Neron, nič ne skrbi, poskrbeli bomo za tvoj naraščaj. Tudi skodelice bodo imeli, ti pa sedaj poskrbi za Cvetko.«

Še preden je gospodar povedal do konca je že Neron govoril: »Hov, hov, hov, prav imaš, nesel ji bom največjo kost, pa mleko naše krave Liske, pa delo pri tebi na kmetiji odpovedujem …«  

Gospodar se je le smejal. »Neron to ni dobra ideja. Pojdi v kuhinjo in prosi gospodinjo, da ti da velik kos mesa iz juhe. Potem pa ga odnesi k Cvetki in na poti domov ne pozabi pogledat živino na paši«, je govoril gospodar, a Nerona ni bilo nikjer več. Cvetki je odnesel velik kos mesa, nato pa odšel na pašnik. Postavil se je na grič ter z močnim glasom zalajal: »Hov, hov, hov … Danes sem očka postal. Deset malih kosmatincev imava s Cvetko. Hov, hov, hov …«

Neron in Cvetka sta postala starša desetim kosmatincem. Zgodbica je bila nagrajena, ker je zelo izstopala in je bila povsem drugačna od ostalih. Bo že držalo, če tako reče ocenjevalna komisija. Mi pa lahko le čestitamo in želimo še veliko ustvarjanja članom društva.