Vila življenja

Vsak človek v svojem srcu nosi angelsko zgodbo. Kaj to je? Za nekoga je to dogodek, ki se mu je zgodil in po spletu okoliščin rešil gotove smrti, bolezni ... Ali pa so to tako žive sanje, da ne ločimo več, kaj je res in kaj ni. V sanjah srečamo bitja, ki jih sicer ne bi. Nekateri jih poimenujejo duhovi, drugi vile, tretji ... 

Letos poteka natečaj o angelski zgodbi. Vsak lahko zapiše dogodek, ki je zaznamovalo njegovo življenje. Na natečaju sodelujejo tudi člani Kulturno-zgodovinskega društva Rusalka. Minka je pisala članek z naslovom Vila življenja. 

Odprem oči. Zazrem se na okoli. Opazim številne človeške podobe: v belem in svetlo modrem. Torej živim. Operacija je za menoj. Nekje daleč v daljavi slišim glas, ki pravi: »Prebuja se.«

Moški v belem, z masko na obrazu, stopi do mene. »Gospa, prijel vas bom za nogo. Povejte, če čutite moje dotike.«

»Malo, zelo malo.«

»Gospa, povedati vam moram, da ne boste več hodili.«

Tišina in nato smeh. Začnem se smejati. Smejem se. »Kaj ne bom hodila, smučala bom. Smučala.«

V bolnišnični sobi smeh. Smeh se odbija od belih sten. Smeh se odbija od številnih aparatur. »Smučala bom, smučala …«

Že po treh dneh vem, da je bilo vse samo iluzija. Ne bom več hodila … nikoli več. Po 14. dneh me premestijo v oddelek starega onkološkega inštituta. Trudijo se z menoj, poskušajo me spraviti na noge. Hoja po hodniku ali bolje rečeno tacanje … Vrata bolnišničnih sob so odprta, številni pogledi se ustavljajo na meni … Iz sobe se sliši glas: »Ste vi tista, ki ne bo več hodila in pravi, da bo smučala.«

Smeh na obrazu. »Ja, jaz sem tista. To sezono morda ne, a drugo bom …« Kakšne laži. Komu lažem: sebi ali drugim?

Še nekaj dni ležim v bolnišnici, nato pa mož podpiše, da me bo vzel domov in zame skrbel. V hrbtenici sem imela še cevko, vsak dan več injekcij morfija, bolečine neznosne. Noga je le nek privesek …

Prihod domov je pomenil nov življenjski izziv. Vidiš delo, pa ga ne moreš opraviti. Rad bi to, pa ne gre … Rad bi … Ležanje, hranjenje, jemanje zdravil … Povsod pa bolečina, bolečina …

Sredi noči se prebudim. Želim se obrniti, toda ne gre. Poskušam se dvigniti, a obležim … Kaj sedaj … gledam v strop: tema. Gledam okoli sebe: tema. Takrat pa se pojavi poleg mene ženska postava. Bosa stopa proti meni. Njenih nog ne vidim, jo pa čutim. Ne vidim njenih rok, prekriva jih bela obleka z dolgimi rokavi … Dolga bela obleka. Njene roke se dotaknejo moje noge … Tako tople roke ima. Tolaži me. Počasi me obrne. Prijetno mi je. Pogledam jo v obraz, a obraza ne vidim. Prekrivajo ga dolgi črni lasje. Tolaži me. Njene besede tako pomirjajo, zaspim …  

Naslednji večer se zgodba ponovi. Z neznano žensko postavo v belem se pogovarjava. Prijetno je. Večer za večerom. To traja nekako sedem dni, ko se z žensko v belem pogovarjam tako glasno, da prebudim moža. »Kaj je, s kom govoriš? Prosim odpri oči …« so besede moža, ki želi prekiniti moj pogovor.

Odprem oči. »Kaj je? Pusti me, da se pogovarjam z gospo v belem …« Možu se začne kar mešati. Prime me za ramena, stresa me, kliče po imenu … nato pa prileti klofuta okoli ušes. Odprem oči in ga prosim naj me pusti samo z gospo. Ni me pustil. Posadil me je na posteljo, prižgal luč in se začel pogovarjati z menoj. Ni razumel obiska ženske v belem. Dejal je, da imam halucinacije. »Ne, to niso halucinacije. Vem, kaj so halucinacije. Tisti krogci, trikotniki, kvadratki, ki se mi približujejo in oddaljujejo. Ta ženska je prava, čutim jo, čutim njene tople roke, govoriva druga z drugo. Lepo mi je z njo. Neki dan sem sanjala, da sem bila na vlaku samih trupel, ki se vozim po sibirski ravnini. Vse okoli mene hladno; vsa mrtva, hladna trupla, a ženska v belem me dvigne in pove mi, da ne sodim na ta vlak …« Možu pripovedujem in pripovedujem, toda ne verjame mi. Dobim nov odmerek zdravila in zaspim.

Naslednji dan me mož po zajtrku prenese v dnevno sobo. Ležim. Gledam v strop in premišljujem. Res vem, kaj so halucinacije, veliko sem jih imela. Včasih sem bila čisto na dnu po dozi zdravil, včasih polna energije, da bi gore premikala. Toda ženska v belem je bila resnična. Morda mi je želela nekaj povedati. Morda me je res dvignila iz vlaka, na katerem so bila trupla. Morda je vedela, da ni še prišel moj čas smrti … Morda … Morda pa je to znamenje, da se začnem boriti.

Nasmehnem se. Sama pri sebi si rečem: »Da, boriti se je treba. To je moja vila Življenja, ki me je opozorila, da moram živeti in se boriti.«

…čez pet mesecev sem ponovno shodila in čez 11 mesecev sem stala na zasneženih strminah in smučala …