VSAK SAMO ZASE

Založba Beletrina je objavila natečaj za najboljšo kratko zgodbo 2022. Na njej so sodelovale tudi članice Kulturno-zgodovinskega društva Rusalka. Med njimi tudi Minka Jerebič, ki je napisala zgodbo iz živalskega sveta o rakunji družini ter družini lisice in lisjaka. Pa si jo preberimo.

VSAK SAMO ZASE

Na manjši vzpetini, tik ob robu gozda stoji ljubek domek, ki sta ga ustvarila botra Lisica in boter Lisjak. Vsak dan hodi po okoliškem gozdu, nabira gozdne jagode, včasih tudi kakšno gobo, ki jo nato na soncu suši. Tudi v dolino ju pot zanese. Ne, ne hodita peš. Boter Lisjak je zelo inovativen kosmatinec in prav za ta namen je uredil zidarsko Karjolo X5. Lisica jo je poslikala z rožicami in na levi strani odtisnila svojo šapico, da se bo vedelo, komu to vozilo pripada.

Na drugi strani velike reke pa stanuje rakunja družina. Oče Rakun in mama Rakuna. Sama sta. A, čisto sama pa spet ne. Družbo jima dela mačka Mica in pes Paco. V svojem domu pa ima še skrivnostno zlato kletko. V tej kletki živi kokoška Koka. Na pogled je to čisto navadna kokoš, a ko jo bolje pogledaš vidiš, da je malo drugačna. Ne nosi zlatih jajc, ampak zna govoriti.

Ko Koka spregovori, je hitro v njeni bližini mama Rakuna. Nekega dne jo je dobro poslušala in slišala, kako kokoš ponavlja številke 7, 15, 21, 37, 42 in 2, 7. Rakuna je premišljevala in premišljevala, kaj bi to pomenilo, nato pa se je posvetilo. Povedati mi hoče, da moram kupiti loterijski listek. Sede na kolo in se zapelje v vas. Na pošti sreča podgano Tino in jo hitro poprosi za loterijski listek. Vzame ga v roke in s svinčnikom obkroži številke. Zjutraj, še preden je vaški petelin poletel do cerkvenega turna in zapel, je mama Rakuna zapeljala za zmagovalne številke. Dobila je prvo nagrado in celo vrečo zlatnikov. Tako sta si oče Rakun in Mama Rakuna kupila vsako svoje novo prevozno vozilo: ata Rakun kolo in mama Rakuna skiro.

Bil je lep pomladni dan in botra Lisica ter se njen mož odpravi v dolino na obisk k rakunji družini. Ko se pripeljeta pred hišo opazita na dvorišču kolo in skiro. Spogledata se. Bila sta tiho, a iz njunih oči so švigale puščice jeze in nevoščljivosti. Po kosilu, ki ga je pripravila rakuna, se je začelo spraševanje o novi pridobitvi, ki jo imata na dvorišču. Mama Rakuna se je samo smejala in rekla, da njihova kokoš nosi zlato jajco. Botra Lisica in boter Lisjak sta se čudila: »Kokoš, ki nosi zlato jajco?«

Po nekaj urah, ki sta jih Lisica in Lisjak preživela pri rakunji družini sta odšla domov. Vso pot sta molčala, av njunem srcu je vrelo. Doma je botra Lisica kar eksplodirala: »Si ti slišal za to predrznost, da njuna kura nosi zlato jajco. Kakšna neumnost. Tista stara kura nebi bila dobra niti za župco.«

Boter Lisjak ni nič komentiral, samo premišljeval je. Premišljeval je in premišljeval … »Kaj si tiho, ti teslo staro. Pojdi k Rakuni in ji vzemi tisto staro kokoš«: Boter Lisjak je bil tiho. Ni se zmenil za ženine besede.

Ko je boter Lisjak že trdno spal, je botra lisica vstala. Vzela je srebrot, ga zavrtela in poklicala vedeževalko kačo Klopotačo. Ta je bila vesela njenega klica, z lisico sta klepetali in srebrot odložili šele po nekaj urah.

Zjutraj je botra Lisica zgodaj vstala, sedla v karjolo in se odpeljala k Rakuni. A, glej ga zlomka, Rakune ni bilo doma. Skozi vrata je stopil oče Rakun in se zapletel v pogovor z botro Lisico. Ta pa je želela vedeti, kje je Rakuna. »O, kokoš Koko je peljala na pašo. Tam pod goro Zeleno, raste najboljši mah, katerega ima nadvse rada.« je dejal oče Rakun.

Botra Lisica je videla, da od Rakuna ne bo zvedela, kje je Rakuna in Koka, zato se je odpravila domov. Ura v cerkvenem zvoniku je odbila že poldne, ko se je Rakuna vrnila domov s Koko. Ta pa spregovori: »Miško 15. Miško 15 …« Rakuna posluša in nikakor ni mogla razvozlati, kaj bi to pomenilo. Zvečer, ko sta z možem sedela pred televizorjem, je športni komentator povedal, da so vse oči uprte v London, kjer čakajo na konjsko dirko. Začel se je prijetno smejati in dejal, da je nek Slovan prijavil k dirki osla Miška.« Rakuna poskoči, vzame srebrot v roke in že kliče na Športne stavnice. Kar lep kupček denarja stavi na osla Miška, ki ima številko 15.

Naslednji dan z možem spremljata po televizijskem zaslonu prenos iz Londona. Konji z jahači čakajo na startu. K Mišku pristopi majhen fantič, poboža osla Miška in mu v usta pomoli rdečo žvečilko. Miško vzame žvečilko, jo pregrizne na pol, zasliši pok in teče in teče in … pride prvi preko ciljne črte. Cel svet slavi osla Miška 15, ki je prvi pritekel na cilj. Rakuni pa se kar smeji, ko šteje cekinčke …

»Draga moja Rakuna, kaj ko bi si malo obnovila najin dom,« pravi oče Rakun. Ni bilo treba dvakrat reči in dom rakunje družine se je začel prenavljati. Na obisk prideta tudi Lisica in Lisjak. Kar zelena sta bila od zavisti.

»Imata še vedno ono staro kokoš,« je spraševala botra Lisica Rakuno.

»Seveda jo imava. Ponosna sva nanjo. Zaradi nje sva obnovila to hišo.«

»Kako obnovila hišo zaradi ene stare kokoši.«

Rakuna ni nič dejala, le smejala se je. Lisica je stopila do kletke in si ogledovala kokoš, ta je dremala v kletki in nič dejala.«

Doma je botra Lisica skovala načrt. Ponoči, ko ni bilo zvezd na nebu, se je tiho priplazila do rakunje družine. Stopila je v hišo, ukradla kletko in odšla z kokoško. Doma jo je postavila na mizo in ji ukazala: »Sedaj pa še meni povej, kako naj obogatim.«

Kokoška je bila tiho. Spala je in šele proti jutru je odprla oči in videla pred seboj botro Lisico. »Dobro jutro botra Lisica. Prosim pokliči 1 1 3.«

»Kaj to pomeni, ali tudi mene čaka zaklad,« je bila nadvse vesela botra Lisica.

»Seveda te čaka, čaka, čaka …«

Ko je vstal boter Lisjak, se je kar zgrozil, ko je opazil kletko s kokošjo na mizi v kuhinji. »Ti žival frdamanova, veš da ni lepo krasti.«

»Tiho bodi, ta stara kura mi je povedala številko in sedaj bova bogata. Bogata bova, bogata …«

Lisica stopi do srebrota, zavrti številko 1 1 3. Zasedena je bila linija, zato je še enkrat poklicala. Tokrat se je oglasil prijazen moški, poslušal botro Lisico …

»Piju, piju, piju …,« je bilo slišati po dolini, ko se je boter Lisjak ozrl proti Lisici in jo čudno pogledal: »Slišiš, spet nekoga lovijo.« Ni minilo dolgo časa, ko se je policijski avto ustavil pri botri Lisici in botru Lisjaku. Rakuna je prijavila izginotje njihove stare kokoške Koke. Lisica je v navdušenju povedala, da ima kokoš, ki nosi zlata jajca in bila prepričana, da jih bo dobila 113, a je pristala za rešetkami. Boter Lisjak je bil sam. Hodil je ob potoku, ko sta ga nekega dne srečala Rakun in Rakuna. Pogovarjali so se in Rakuni je je kosmatinec zasmilil. Odločila se je, da stopi do policijske postaje in poprosi, da botro Lisico izpustijo. Res so jo, ta pa je bila še bolj besna. Kričala je na Rakuno in ji povedala, da ne bodo več prijatelji.

Minilo je mnogo ur, tudi dni, ko se je boter Lisjak odločil in odšel k svojim prijateljem. Toplo sta ga sprejela, klepetali so in se smejali, nato pa je odšel domov. Botra Lisica je bila sama doma. Dolgčas ji je bilo, a ni hotel iti k rakunji družini. Preveč je bila ponosna sama nase. Še danes je tako. Vsak samo zase živi. Rakunja družina je presrečna, boter Lisjak jih na skrivaj obišču, botra Lisica pa še danes kuha svojo trmo …

V imenu Društva Rusalka Minki Jerebič čestitamo.

zapisala:

Lilijana Prepeluh