Z vami sem ...

Ko sem se odločila, da zapišem krajši opis kulturne prireditve, ki je bila posvečena naši rusalki Nežki, se mi je utrnila misel, da je prav, da začnem z njeno pesmijo. Pobrskala sem po njenih pesmih in Z vami sem se mi je zdela najprimernejša.

 

Z VAMI SEM

(Nežka Andrejaš)

 

Vsi ste moji, vas rada imam,

a kaj, ko od mene predaleč ste vstran.

Ne morem vas videti, vam seči v roko,

ne dati poljubčka v živo.

 

Želim vam lep dan, imejte se lepo,

misel naj meni naklonjena bo.

Da bom čutila, da nisem sama,

da z vami sem že zjutraj zarana.

 

 

To pesem je napisala članica Kulturno-zgodovinskega društva Rusalka Nežka Andrejaš. V četrtek, 13. 4. 2023, smo se spominjali veselja, ki ga je imela Nežka, ki je bila med nami: rusalkami in člani društva upokojencev iz Trzina. Rada je prepevala, rada se je udeleževala ustvarjalnih delavnic in najraje je pisala poezijo. 

  

 

  

 

Nežka Andrejaš je bila štiri leta tudi članica našega društva. Prvič je v Zalog prišla v četrtek 21. februarja 2019. Deževalo je in takrat je bil mednarodni dan maternega jezika. Na odru v Centru Zalog se je predstavila s svojimi avtorskimi pesmimi. Izredno rada je zahajala v družbo rusalk in rusalčka. In tako je že tisti večer dejala, da bi bila naša članica. 

 

Imeli smo težave prireditve, na katerih je tudi Nežka nastopala. Po prireditvah pa smo se družili ob prijetnem klepetu. Tu je bilo veliko smeha v "veslu", tako da marsikatere spodbude za pisanje novih platišč. Tako je poezija postala brezčasna. 

 

Na odru v Trzinu so se predstavili tudi člani Društva Rusalka. Brali smo Nežkino poezijo. Vsaka pesem ima tudi svojo zgodbo, ki smo jo zaupali poslušalcem v dvorani in smeh je odmeval po njej, saj ohranimo res čudovite pripovedi na skupnem druženju. 

 

  

 

  

 

Ob koncu prireditve se je v imenu Nežkinih sorodnikov zahvalila vsem nastopajočim njeni hči Andreji, nato pa je sledilo prijetno druženje, na katerem smo še naprej obujali prijetne spomine. Tako, kot je Nežka zapisala v pesmi Z vami sem, je bila res z nami prisotna: v naših mislih in srcih ...

  

 

ŽIVLJENSKA BOL 

 

(Nežka Andrejaš)

 

Kako čudno ustvarjeno je to življenje?

Zares težko ga je razumeti.

S težavami nas nenehno obdaja

in nam ne da normalno živeti.

 

Skopo odmerja nam svoje dobrine,

katere bi mogli hvaležno sprejeti

in vztrajno vsiljuje nam bolečino,

katerim pač ne da se upreti.

 

Malo je možnosti kaj spremeniti,

 vsak svojo bol moramo nositi.

Enim se hitro celijo rane,

 za vsakim rezom, brazgotina ostane.

 

Videti vse je nepopravljivo,

a vendar se čudeži včasih godijo.

Ko več ne veš, ne kam, ne kako,

obupano rečeš:« Kar bo, pač bo!«

 

Morda nam bo sreča naklonjena,

nam kdaj podarila kaj lepega.

Naj ne trpinči ubogih ljudi,

naj milostno nam ob strani stoji!

 

 

Spomini pa ostanejo ...