Zahvalna nedelja

V Sloveniji kristjani praznujejo zahvalno nedeljo vsako leto na nedeljo po prazniku vseh svetih.

Katoličani ta dan praznujejo praznik hvaležnosti, vendar ne le za letino in pridelke, ki jih je dala narava, ampak tudi za druge darove, kot so svoboda, dobrota, dom, vera, medsebojni odnosi. Za katoličane zahvala zajema celotno življenje.

Praznik zahvale so poznala že starodavna ljudstva, ki so v znamenje zahvale in prošnje za blagoslov darovala ječmenove snope, poljedelska ljudstva pa so darovala enoletno jagnje. Z nastopom judovstva oziroma z izhodom judovskega ljudstva iz egiptovske sužnosti je zahvala dobila bogoslužni in odrešenjski pomen. Judje se tega dogodka spominjajo ob šotorskem prazniku.

Katoliška Cerkev z opozarjanjem na pomen zahvale in hvaležnosti Bogu, stvarstvu in ljudem prebuja in krepi osnovno razsežnost medsebojnih odnosov in jim daje novo kakovost. Najvišja oblika zahvale za kristjane je daritev svete maše, kjer se Bogu Očetu zahvaljujejo za vse, kar je podarjeno vernikom. Maša je prošnja in zahvala ob enem, zato je praznovanje zahvalne nedelje povezano z bogoslužnim obredom.

Na zahvalno nedeljo se v slovenskih pokrajinah odvijajo različne šege in običaji. Ponekod okrasijo okolico cerkve z jesenskimi aranžmaji. Na območju Tržišča po starem običaju okrasijo daritveni in oba stranska oltarja s pridelki in darovi narave, kot so krompir, koren, pesa, koleraba, zelje, buče, pšenica, koruza in stročnice. Na oltar postavijo steklenico mošta in hlebec domačega kruha. V večini slovenskih župnij po končani nedeljski maši je pred cerkvijo zakuska z domačimi dobrotami.

V Zalogu in Spodnjem Kašlju ob tem dnevu pred oltarjem postavijo pridelke, ki so jih pridelali v tem letu in se z bogoslužjem zahvalijo stvarniku za dobro letino. Ob tem dnevu se zbere družina in sorodniki pri kosilu, ki se ob prijetnem druženju nadaljuje tudi v popoldanski čas, obenem pa se na tak način poglabljajo družinske vezi.

 Slika: P. P.

Vir: povzeto po svetovnem spletu