Zakaj bi zatajili to, kar nosimo v srcu ...

Človek, ko odraste, postane bolj resen, odgovoren … Na trenutke se zdi, kot da ne bi bil nikoli otrok, pač pa vedno tako »odrasla oseba«.

Ne poznam študij ali raznih raziskav, tu je treba le zdrava kmečka pamet, ko se je treba vprašati, kako je bilo, ko smo bili mi majhni otroci. Skakali smo po travnikih, marsikdaj kaj ušpičili, pa smo kljub temu zdrastil v odrasle osebe.

Pred nekaj dni je zapadel dež. Šla sem na sprehod. Tokrat sama, brez svojega štirinožnega prijatelja. Odšel je onkraj mavrice. Če bi bil tu z menoj, bi skakal po snegu, počel neumnosti, tako pa živi le spomin …

Ko pridem na obrobje mesta, zazrem na manjši vzpetini gručo otrok. Sankajo se, nekateri s sanmi, drugi z bobi, lopatami ... Tudi starši so bili poleg. Vsak zase, zatopljen v svoje misli. Najraje bi stopila mednje in jim je dejala, pojdite se sankat s svojimi malčki, bodite tudi vi otroci, skupaj rajajte na snegu …

Nisem tega storila. Odšla sem mimo. Na obrazu sem imela nasmeh. Spominjam se lepih dni, ki sva jih z mojim psom preživela. Obljubila pa sem si, da konec tedna pojdem do svojih nečakov in se grem skupaj sankati.

Dragi starši, zakaj bi zatajili to, kar nosimo v srcu … Bodimo otroci in spustimo se po zasneženem klancu … tako lepo nam bo … probajte …

Avtorica besedila: DT 

Avtorica fotografije: M. Jerebič