ZAVETJE

Prve tri mesece tega leta je potekal nagradni literarni natečaj na temo ZAVETJE. Ventilator besed, revija za kulturo, vzgojo in izobraževanje, v sodelovanju z Založbo Zala in Revijo Zmajček je razpisala ta natečaj. Na natečaju sta sodelovali tudi Antonija Jerebi in Minka Jerebič. Pa si preberimo, kaj sta zapisali:

Kaj je zavetje?  Antonija Jereb

Zavetje je nekaj, česar ne vidiš, ne najdeš in ne iščeš, če ga ne potrebuješ. Je upanje, pomoč, ljubezen, razumevanje, varnost…

V zavetje se zatečeš, kadar dežuje in si brez dežnika. Ko ti je hudo, poiščeš osebo, ki ji zaupaš in upaš, da ti bo znala pomagati. Zavetje poiščeš, ko si star in potreben pomoči, poiščeš ga, ko si mlad, in ti je hudo. Zavetje ti nudi mati, ko si otrok. Vzame te v naročje, te potolaži, ti svetuje. Zavetje je lahko šotor, kadar taboriš, saj te ščiti pred vremenskimi pojavi, vetrom, dežjem, ti nudi prostor za počitek in te zaščiti. Žival se zateče v zavetje pred napadom plenilcev. Lepo je imeti upanje, varno je imeti zavetje.

Živimo v času, ko po svetu razsaja virus. Življenjske navade nam spreminjajo ukrepi za zajezitev okužbe. Prosto gibanje je omejeno. Nositi moramo maske. Dobrine nam niso več na dosegu roke. Druženja so prepovedana. Ljudje umirajo. Živimo v mehurčkih. Otroci se šolajo na daljavo. Naši domovi so postali naše zavetje. Kraj, kjer se počutimo varne. A varnost se lahko spremeni v stisko, osamljenost, razdraženost, nejevoljo. Ostati moramo strpni in sočutni drug do drugega, da bomo zmogli. Živimo v času napredka in tehnologije. Če se ne moremo družiti, se pokličimo. Vzpostavimo video zvezo. Ne pišimo sporočil, pogovorimo se. Berimo knjige. Ne zapravljajmo prostega časa, ustvarjajmo. Potrudimo se poslušati druge, potolažimo jih z besedo, ponudimo jim roko, tudi topla dlan je lahko zavetje.

Vsakdo se kdaj znajde na razpotju, doživi nekaj žalostnega, naleti na težave, ki ga lahko ohromijo, pahnejo v osamljenost ali stisko. V takem trenutku potrebujemo nekoga, ki nam prisluhne, nam svetuje ali pomaga, da se izkopljemo iz krize. Potrebujemo zavetje.

ZAVETJE BESEDE, Minka Jerebič

Vstop v leto 2020 je bil vesel in pol pričakovanj. Ta so hitro prišla in nas »pahnila« v neko novo dimenzijo; v čas, ko smo morali ostati doma; ko sta prijatelje povezovala telefon in računalnik … Koliko vprašanj in še več nejasnih odgovorov ali pa preprosto tišina … Ta je najhujša. Človek je pač človek in potrebuje bližino sočloveka.

Zazrem se na okoli. Na polici ugledam knjigo. Vabi me. Vzamem jo v roko in začnem brati. En list, dva … knjiga je prebrana …

Premišljujem … Koliko besedil me čaka nedokončanih. Morda pa je sedaj pravi čas, da se zatečem v zavetje besede, besed … Da, to je čas, ko me pod svoje zavetje kličejo besede. Sedem za računalnik in začnem pisati.

Pišem in pišem … K pisanju povabim prijatelje … Vedno več nas je, ki pišemo. Eni pišejo poezijo, drugi prozo. Besede se grmadijo, vedno več jih je in konec leta se rodi knjiga. Ugleda luč sveta, a besede spet kličejo. Kličejo v svoje zavetje, vabijo k pisanju in tako vstopamo v novo leto pod okriljem besed, ki zopet vabijo v svoje zavetje, k pisanju, k ustvarjanju nečesa novega; nečesa, kar bo pustilo sledi tudi našim zanamcem …