ŽENSKA, KI SI UPA

Revija Sodobnost je letos razpisala nagrado za najboljšo kratko zgodbo 2023. Na natečaju je sodelovala tudi rusalka Antonija Jereb, s kratko zgodbo z naslovom Ženska, ki si upa. Čudovit zapis, ki ga marsikdo lahko prepozna v tem članku. Avtorici izrekamo za izjemen zapis iskrene čestitke.

Ženska, ki si upa

Za odkrivanje skritega brbotanja v ožilju je potrebna močna želja, neustrašna volja in kanček neke skrajšanosti, ki ti prisluhne in ti dovolj izpiliti misli, jih preglodati na plano ter znati uresničiti sanje. Tak instinkt ima Naja, ženska, ki si upa, ženska, ki si drzne, ki zna odgrniti tančico in si dovolj sanjati.

Nekoč, nekje, te bom uzrla, pravi. Tvoja slika je v meni. Prav tak si, kot si te želim. Med navadnimi smrtniki te še nisem našla. Nisem ženska, ki bi pomivala posodo, kuhala in enolično prelagala stvari po stanovanju. Razumem šepet vetra, pesem ptic in plešem z zvezdami. Rada imam tišino, potrebujem svoj mir, da izživim svoje sanje. Šele po tem bom usmerila puščico v družinsko življenje, ali pa tudi ne. Rada imam otroke, ker so odkriti in povedo tisto, kar mislijo. Radi sanjajo, tako, kot jaz.

Pride dan, ko me preprosto ni, nadaljujem. Zavita tavam v megli, ne razločim okolici, misli so zmedene in čudne. Moj jaz je brez ideje. Vse mi gre na živce. Zaprem se vase, izklopim zunanjost. Ne obstajam. Tavam v mislih, ki zbegano hitijo mimo mene, jih kanček ujamem, a že naslednji hip sem kje drugo. Prehitro se spreminjajo. Odšla bi na morje, odšla bi v hribe, če ne bi potrebovala prtljage. Vse te priprave pa so zame dolgočasne, polne nekaterih če-jev. Če ne vzamem. Če pozabim. Če izgubim. Če me okradejo. Brez če-jev bi bilo življenje enostavnejše. Ko preprosto ne vem, kaj bi začel, izklopim zunanje funkcije, se zleknem v naslonjač, ​​​​zaprem oči in odtavam v svet sanj.

A tudi sanje niso vedno lepe. Zgodi se, da se znajdem na travniku, polnem kač. Groza, ne maram jih. Pravzaprav se jih bojim. Obliva me znoj, noge postanejo lesene, rada bi stekla drugam, a ne gre. Zbudim se vsa premočena, odprem oči in ugotovim, da zunaj sije sonce. Vstanem, spijem kozarec vode in si oddahnem. Sesedem se v naslonjač, ​​​​a oči si ne upam zapreti. Še vedno čutim strah. Pravijo, da moraš sanje izginejo, če z roko potegneš čez čelo. Že mogoče, a dokler traja, ni prijetno.

Trenutno sem sama sebi zadostna. Službenih problemov ne nosim domov. Doma mi je udobno. Dela ne planiram. Postorim, kadar opazim, da je to potrebno. Urejeno brezhibno, počiščeno brezhibno slišim pogovore. Kdaj pa je lahko urejeno brezhibno? Lahko še tako počistim in uredim prostor, da pa sem to uredila brezhibno, ne bi dala roke v ogenj. Res bi rada videla opravljeno delo ljudi, ki se držijo omenjenih potrditev.

Moje življenje je moj svet. V njem kraljujem sama. Po nakupih ne hodim načrtno, ampak po potrebi. Obleko kupim, ko jo opazim v izložbi ali v trgovini in me dotakne, takrat, ko jo potrebujem. Prav tako čevlje. Glede hrane si ne delam zalog, zato se zgodi, da česa, kar potrebujem, trenutno nimam. Če se mi da, skočim v trgovino ali pa načrt enostavno. Življenje je prekratko, da bi si z malenkostmi ustvarjala težave.