Zgodba rdečega kovčka

Pisalo se je leto 1948. Stane Jelnikar je utrujen prišel pozno zvečer iz službe. Slekel si je železničarsko uniformo in legel spat. Ni še dobro zaspal, ko ga je zbudila ura. V službo bo treba. Mati je že zakurila štedilnik in na njem grela vodo. Vzel si jo je velik vrč, natočil v lavor in ji dodal še hladno vodo iz štirne. Začel se je umivati. Na prsnem košu je ugledal velik rdeč mozolj. Namazal si ga je s hermeliko in odšel v službo.

V prvih povojnih letih je bilo delo na železnici zelo naporno. Ni bilo veliko moških, zato so strojevodje opravljale še marsikatero drugo delo. Tako je bilo tudi s Stanetom. Ura je bila že pozno popoldne, ko si je vzel čas za malico. Slekel si je suknjič in na srajci ugledal velik madež. Mozolj je počil in iz njega je tekla kri in gnoj. Že na pogled je bil ta mozolj bistveno večji, okoli njega pa je bila koža vedno bolj rdeča.

Stane si je mazal mozolj s hermeliko, toda to mu ni pomagalo. Odločil se je, da obišče zdravnika na Miklošičevi ulici. Stopil je v ordinacijo, kjer ga je pozdravila prijazna sestra. Zdravnik si je ogledoval mozolj, ki je bil velik že za dober oreh. Gledal je in gledal, nato pa dejal: »V bolnico bo treba, da to prerežejo, očistijo in zašijejo.«

Navodilo zdravnika je Stane vzel resno. S kuzlo (železničarsko torbo) je korakal po Trubarjevi cesti proti bolnici. Naročil se je za operacijo. To je imel že čez nekaj dni. Bolničarka mu je povedala, kaj more prinesti v bolnico. Prikimal je in odšel. Obstal je pred vrati bolnišnice, nato pa spet zakorakal po Trubarjevi. V Urbančevi trgovini si je ogledoval kovčke. Bili so različni, rjavi, črni, veliki in majhni, dragi in bolj ugodni. Toda njegove oči so obstale na rdečem kovčku, tako simpatičen se mu je zdel. Prijel ga je v roke, si ga ogledoval. Imel je poseben mehanizem za zapenjanje. Še prodajalka ga je spodbujal k nakupu. Malo se je obotavljal, potem pa ga je kupil.

Iz trgovine je Stane nadaljeval pot proti glavni železniški postaji v Ljubljani. Šel je do direkcije ter vodstvu povedal, da ga nekaj časa ne bo v službo, ker odhaja na operacijo.

Kmalu je prišel dan, ko je Stane odšel na operacijo. Zgodaj je vstal, se umil, oblekel in začel pripravljati kovček. Vanj je dal flanelasto pižamo, copate, nogavice in robce. Mati mu je pripravila suhe krhlje in hruške ter mu v papir zavila kruh. Z zaloško gomulko se je odpeljal do Ljubljane, nato pa peš v bolnico. Omarica v sobi je bila majhna. Vanjo je položil obleko, kovček pa pod posteljo. V njem je pustil hrano. Kmalu je bil operiran. Po operaciji je bil zelo omotičen, šele proti večeru je dobil malo zelenjavne juhe. Sklonil se je pod posteljo in potegnil kovček. Iz njega vzel krhlje ter jih razdelil bolnikom. Zgodba se je ponovila tudi naslednji dan. Njegovi sotrpini so imeli kovček, za kovček dobrot, Stane pa je bil nanj zelo ponosen.

Po tednu dni je odšel Stane iz bolnice. Pred odhodom so mu pobrali šive. Doma je ostal še dober teden, nato pa se je vrnil v službo. Vsakič, ko se je umival, ga je brazgotina spominjala na bolnišnične dni. Kovček mu je tako prirastel k srcu, da ga je imel v svoji sobi na stolu in vanj začel shranjevati dokumente. Ko si je ustvaril družino, je še vedno imel kovček. Ta je bil shranjen v omari, v njem pa dokumenti.

Staneta Jelnikarja že dolgo ni več med nami. Kovček je še vedno shranjen in v njem so še vedno shranjeni dokumenti – dokumenti mojega očeta, spomini nanj in zgodbe, ki mi jih je kot majhni deklici pripovedoval …