ZLATE ROKE

V življenju srečamo ljudi, ki so nekaj posebnega. Dobroto delijo in delijo ... rečemo jim, da imajo zlate roke. Ta dobrota se dotakne marsikoga in za vedno ostanejo v našem trajnem spominu. S svojo pripovedjo se je na natečaju predstavila tudi Minka Jerebič.

ZGODBA O DOBRIH LJUDEH:

ZLATE ROKE

Minka Jerebič

»Babi, babi, zakaj jokaš?« Nasmehnem se vnuku, pogledam zbrano družbo okoli mize in rečem: »Spomnila sem se na ata …«

Čas tako hitro teče. Spominjam se, ko sva bila z bratom še majhna, kako je oče, ko se je naredi mrak, naju poklical v kuhinjo. Vzel je stol, veliko debelo knjigo, potegnil luč bližje in začel brati. Najraje nama je bral pripovedke iz knjige Slovenske ljudske pravljice. Z bratom sva sedla na pručki in ga poslušala. Ko je prebral stavek, je začel tako slikovito opisovati okolico, kot da bi se tu pred nama vse to kar je prebral, dogajalo.

Nekoč je bral zgodbo o pametnem mlinarju. Zamislil se je, nato pa začel pripovedovati o mlinarici iz mlina, kamor je nosil žito mlet. Mati mu je, kot najstarejšemu otroku, enkrat na mesec zaupala to nalogo. V kule, kot so dejali lesenemu vozičku na dveh nogah, je naložila dve vreči žita – pšenice in koruze. Žito je odpeljal proti mlinu. Tam ga je izročil mlinarju, sam pa je odšel v kuhinjo pozdravit gospodinjo. Vedno ga je prijazno sprejela in ga povabila za veliko mizo. Ko je sedel, je Perlesova gospa odšla v shrambo. Iz nje je prinesla mleko in kruh, včasih tudi marmelado. Na mizo je postavila hlebec kruha in z nožem odrezala velik kos kruha. Namazala ga je z marmelado in nanjo položila smetano iz mleka. Stopila je po skodelico in vanjo natočila hladnega mleka. Oče je to z največjim užitkom pojedel in se ji večkrat zahvalil. Mnogokrat ji je pomagal nanesti drv v kuhinjo. Vedno ga je pohvalila.

Ko so očetovi bratje in sestre toliko zrastli, da so lahko racali za njim, je mlinarica nahranila vse otroke. Tako so ji bili hvaležni. Oče je vedno govoril, da je bila to ženska z zlatimi rokami. Z bratom sva ga spraševala: »Zakaj je imela zlate roke?« Oče se nama je le nasmehnil in razložil, da se tako reče dobrim ljudem …

Minila so leta otroštva, mladosti, z bratom sva si ustvarila družini. Ostala sem doma in oče je užival ob pripovedovanju zgod in pesmi svojim vnukom. Vozil jih je na dolge sprehode, obiskovali so kmetije, mnogokrat so zavili na železniško postajo … Pripovedoval jim je zgodbe, ki mu jih je pisalo življenje.

Danes očeta že 30 let ni več med nami. Sedimo v veliki jedilnici pri sinu, ko vnukinja praznuje prvi rojstni dan. Miza je obložena z dobrotami, na njej je velika torta. Vnukinja v rokah drži kos kruha in ga pridno je. Sin jo gleda in se ji smeji. Pogleda svojo sestro in jo spomni, kako je bilo, ko je bil njun dedek še živ. Koliko zgodb je povedal o kruhu in kolikokrat je omenjal mlinarico iz Perlesovega mlina, da ima zlate roke. Hči se smeji, bratu pritrdi in pogovor steče o njunem dedku. Toliko lepega pripovedujeta o njemu. Vsi ju poslušamo.

Zazrem se v torto, spomnim se večerov ob branju pravljic, očetovem pripovedovanju … Kolikokrat je bila omenjena prijazna mlinarica iz Perlesovega mlina, njene zlate roke. Šele danes razumem vse to. Dobrota ni bogastvo, je razdajanje človeka za sočloveka. To so tiste zgodbe, ki delajo človeške roke zlate; zgodbe ljudi z zlatim srcem … Pa saj to je bil tudi moj oče. S svojim zgledom ga je dobrote učila prav ta mlinarica. Tudi on je bil takšen. Kolikokrat je namazal kruh mojima otrokoma, ga narezal na koščke in jima ga ponudil. Ko sem ga spraševala, zakaj to dela, saj imata otroka zobke, se je le smejal in dejal, da bosta lažje jedla …

»Babi, babi, zakaj jokaš?« Vnuk priteče k meni in me sprašuje, zakaj jokam. »Oh, ne jokam, spominjam se očeta, spominjam se dni, ko sem se z njim igrala, spominjam se dni, ko sta se tvoj očka in teta igrala z njim … Dober človek je bil, res dober.«

Moje misli zaključi sin: »A, ne mami, zlate roke je imel.« »Ja, zlate roke je imel …«

Ljudi, ki jih ni več med nami, se ne spominjamo po njihovi obleki, po njihovem avtu, pač pa po njihovih dobrih delih. Ta nam ostanejo za vedno zapisana v srcu. Pred več kot sto leti je mlinarica iz Perlesovega mlina delila svojo ljubezen z zlatimi rokami, to je nadaljeval moj oče, danes moramo mi to nalogo opraviti, da se nas bodo naši vnuki čez mnogo let spominjali po dobroti in nam pripisali, da smo imeli zlate roke …