Zrno do zrna, pogača

Sončen nedeljski dan vabi v naravo. Sedem na kolo, se zapeljem do parkirišča pod Kašeljskim hribom, vzamem pohodne palice, »ruzak« na ramo in proti kamnolomu mlinskih kamnov.

Pod starim mostom, nad katerim vozijo vlaki, je prostor zame in za potoček. Nekaj korakov in že sem v gozdu. Počasi se vzpenjam, obrnem se in se ozrem nad Zalog, ki naenkrat postane tako majhen kraj, pa čeprav v njem živi veliko ljudi.

Vzpenjam se in ko pridem na vrh, posedem na klopci, se spočijem in nato se na razpotju odločim za smer starega gradu Ostrovrhar.

Hodim, opazujem naravo, cvetje … in nekje v daljavi zaslišim glasove. Opazim Marka, njegovo ženo in psičko. Iz Podgrada so tudi oni namenjeni do starega gradu. Skupaj nadaljujemo pot vse do razvalin starega gradu, posadimo na klopci ob vznožju, poklepetamo in se poslovimo.

Stopim do razvalin. Tam so ostanki stopnic. »Le kam vodijo te stopnice? Kdo je pred tisoč leti hodil po njih?« Ogledujem si  ostanke sten, okenskih odprtin … nato pa mimo gradu proti kamnolomu mlinskih kamnov.

Počasi izginjam za gradom, se spuščam pod južno steno gradu in pred seboj ogledam kamnolom. Še danes toliko stoletji, ko so naši predniki izkoriščali ta kamnolom, so vidni ostanki izklesanih mlinskih kamnov. Sedem in se zazrem v steno. »Kakšno orodje so uporabljali, ko so iz osrčja nedrja gozda izsekavali kamenje, ki so ga nato oblikovali in imeli za mlinske kamne? Črne mlinske kamne, ki so mleli slabšo kvaliteto žita, a kamni so bili znani po celi deželi Kranjski.«

»Človek je uspešen, če si upa stopati po poteh, ki še niso prehojene in tako priti do cilja,« tako sem si dejala, ko sem nadaljevala pot, toda ne po urejeni poti, toda mimo kamnolomov v neznano. Res, se je kmalu pred mano odprl svet neznanega. Podrta drevesa od jesenske nevihte, plezanje čeznje in počasi pot proti vrhu in ponovno sem se znašla ob vznožju starega gradu, na klopci, ko smo pred kako uro klepetali.

Malo posedim, nato pa proti Debnjemu vrhu. Po ozki poti, po južni strani Kašeljskega hriba, me spremlja ptičje petje, nekje iz doline prihaja glas žuborečega potoka. Počasi v harmoniji narave se vzpenjam do razglednega stolpa. Ozrem se nad Zalog, Sp. Kašelj, Polje … ozrem se nad celotno Ljubljano. Koliko polj je bilo nekoč tu posejanih s pšenico in drugim žitom? Vse je bilo z enim namenom, da preživijo ljudi v tej prekrasni ljubljanski dolini. A, žito je bilo treba zmleti in zato je pred mnogimi leti poskrbel Kašeljski hrib, ki se je ločil od številnih kamnov, da bi opazoval srečno ljudstvo pod seboj …

Minka Jerebič,
Društvo Rusalka