Hafija Sedić

HAFIJA SEDIĆ

3O. 11. 1950 – 24. 11. 2024

Bilo je jeseni leta 2019. V Društvu Rusalka smo pripravili razstavo ptičjih hišic, saj se je jesen bližala, z njo pa tudi slabo vreme … Ptice poskrbijo celo leto, da nam prepevajo lepe pesmi; človek pa je tisti, ki zanje poskrbi preko zime. Takrat si ti, Hafija, stopila v našo sobo. Ogledala si si ptičje hišice, nato pa sedla poleg mene in začeli sva klepetati. Čeprav sem bila prepričana, da si le ena oseba iz Zaloga, ki ji je delo društva všeč, sem se zmotila. Veliko si vedela o rusalkah. Zato sta bili »krivi« Antonija in Marija. Z njima si se srečevala v Štepanjskem naselju, ko ste skupaj hodile na sprehode. Tu ste srečevale ob jutrih, ko si si nadela oranžno majico in šla telovadit.

Ob pogovoru si mi zaupala, da tudi ti pišeš pesmi. Pa ne zadnjih nekaj mesecev, pač pa že mnogo let. Z veseljem si povedala, da si srečna, da si v Sloveniji in ponosna, da imaš dve domovini: Bosno in Slovenijo. Povedala si o svojem možu in o najinih biserih: sinovih. Ne, nisi s tem zaključila, tu so vnuki … Iskrice v očeh so ti žarele, ko si to pripovedovala. Bila si srečna in ponosna, da imaš tako lepo družino, kjer se imate radi in se spoštujete.

Beseda da besedo in ura je tiktakala. Čas kot da bi se ustavil, ko sva ugotovili, da bo treba društveno sobo zapreti. Ko sva se poslovili po dveh urah, sva se objeli. Objeli tako močno, kot da bi se leta in leta poznali. V roko sem ti stisnila knjigo poezij. Stisnila si jo na srce in bila srečna …

Minil je mesec, ko sem te povabila na našo prireditev. Ni te bilo. Bila si zadržana. Minil je še en mesec, ko smo se rusalke in rusalčka zbrali na skupnem srečanju tam ob tolmunu … Ne, tudi tokrat te ni bilo. Bila s z družino. Z ljudmi, ki si jih imela tako neskončno rada. Prišlo je novo leto. Nastopila je epidemija. Tako kot ostale rusalke sem tudi tebe spodbujala k pisanju. Poslala si mi mnogo pesmi. Lepih. Morda je kje manjkala kakšna vejica, ali pa rima ni bila prava, ampak ko smo te začeli spodbujati, si ti korajžno pisala. Tvoja poezija je bila iz dneva v dan boljša in boljša. Vidno si napredovala. Prišel je junij, ko se je epidemija le za kratek čas poslovila in rusalke smo spet poplesavale ob tolmunu. Tokrat tudi ti med nami. Ponosna si bila, ko si prišla med nas. Pisanje poezije te je posrkalo v svet rim. Sledili so nastopi. Na odru, pred občinstvom …

Se spomniš, ko v dvorani internet ni delal … Pesmi nisi mogla prebrati … Pa nič zato: bil je smeh, bil je aplavz … Mislila si, da bom jezna. Ne, nisem bila. Vsakemu se to lahko zgodi. Spoznala si, da je najboljše držati papir v roki, kot pa slediti modernim tehnologijah.

Ko se začne novo šolsko leto, učenci nimajo »domače naloge«, imajo pa jo rusalke. Vedno bolj s stopala v svet magičnosti poezije, natečajev, nastopov … Ni bilo to le nekaj, kar tako. Dobivala si nagrade in priznanja. Tvoja poezija je bila vedno boljša in boljša. Trudila si se, poslušala nasvete drugih in uspevalo ti je. Potem pa je prišla zima pred dvema letoma. Opogumila si se in mi posredovala več kot sto pesmi. Z veseljem sem ti jih pomagala urejati. Nekatere sva še malo obdelali, zavili v celofan ter jih okrasili z mašno.

Ni še minilo leto dni, ko smo rusalke zbrane ob tolmunu načrtovale nove načrte za prihodnja leta. Letos bi morala jeseni luč sveta ugledati tvoja pesniška zbirka. Ni. Prestavljena je bila na naslednje leto. Te dni sta v tisku tematska publikacija in otroška publikacija. Notri so tvoje pesmi, notri je zapis o Štepanjskem naselju, kot si ga ti doživljala, ko si prišla v Slovenijo.

Zadnjič smo bile rusalke skupaj na Festivalu za tretje življenjsko obdobje v Cankarjevemu domu. Poslovile smo se z objemi, nasmehi na obrazu … Kot da bi slutila, si nas močno objela. Bilo je zadnjič. Prišla je bolezen, ki te ni izpustila iz svojih krempljev … Ni ti dovolila, da bi še plesala ob tolmunih, kjer se zbiramo rusalke … Ni ti dovolila smeha …

Nedelja: 24. november 2024, malo pred polnočjo, na predvečer, ko tvoja prva domovina praznuje rojstni dan, si ti obrnila zadnji list življenja. Bogu Savusu si podala roko in odplesala sta zadnji ples ter se zlila z reko in odšla … Ne, nista odšla; ti boš vedno ostala v naših srcih. Spominjali se te bomo kot nasmejano žensko, polno optimizma in dobre volje. Tam za mavrico te čaka rusalka Nežka in tam te čaka ljubezen tvojega življenja, tvoj mož …

Strašna je bila novica, ki smo jo slišali. Ne moremo si predstavljati, da si zares odšla. Odšla – brez slovesa, tik pred svojim rojstnim dnevom, pred rusalkinem praznikom …

Hafrija, ostale so tvoje pesmi, tvoj glas, tvoje rime … Ti jih ne boš slišala tu med nami; ti jih boš poslušala v družbi tvojih dragih, tam daleč stran od nas; tam, kjer ni bolečine; tam kjer žuboreča voda šumi, kjer z jutranjo telovadbo pozdravljaš sonce …

Hvala ti za vse. Naj ti bo lahka slovenska zemlja …

tvoje rusalke in rusalček