nova pesniška zbirka ČAKAM

V Kulturno-zgodovinskem društvu Rusalka smo presrečni. Pretekli teden je luč sveta ugledala nova pesniška zbirka ČAKAM, avtorice Marije Starič. Ivana Vatovec je k pesniški zbirki napisala:

Pesniški zbirki na pot

Marija Starič se je pri svojem prvencu Med visoke trave bi šla, ki je izšel v letu 2014, že dodobra spogledala s peresom. Kakor je nenačrtno nastajala prva knjiga v proznem delu kot intimna izpoved, deloma z dnevniškimi zapisi, pa je bilo v pesniškem delu začutiti drugo plat avtorice in njeno lirično dušo.

V pričujoči zbirki s pomenljivim naslovom Čakam, je zbrala šopek pesmi, ki je najbliže eni izmed njih, Šopek travniških rož.

Avtorica se v svojih pesmih sprehaja po kraju svojega otroštva, ki jo je zaznamoval z neverjetno silo, kar se potrjuje že v prvencu. Njeno večno hrepenenje po tisti gričevnati pokrajini, kjer je preživela svoj najranljivejši čas, ki ji ni bil naklonjen, ki je bil poln ran in bolečin, pa ji je vendar pustil v duši toliko svetlobe, da še po tolikih letih zazna vonj travniških rož svoje domačije (Po dolgih sem letih spet začutila, kot bi v mladost se vrnila).

Spominja se makov, oblakov in sonca in ugotavlja, da v mojem kraju trava lepše zeleni, pšenica lepše rumeni, kar tako pogosto občutijo ljudje z velikim darom opazovanja in predvsem čutenja, ki zapustijo svoj dom, včasih tudi domovino, in nekje drugje, daleč od svojih poljan, doživljajo to boleče zaznavanje primerjave, ki jo je slikovito zapisala Marija, kar izkazuje, da je včasih silno težko živeti s tem darom.

Ob prebiranju Marijine poezije se zlahka odpraviš z njo na in v vsak kraj, ki mu je namenila pesem: v staro hišo, kjer že dolgo ni prebivalcev, med žitne klase in make, na most, kjer se je končala neka zgodba …

Pretresljive so pesmi o izgubah v njenem življenju (Je pogum, če vstaneš potem, ko otrok ti umre? In kmalu zatem še mož odide za njim?), ko se sprašuje, ko ugotavlja, ko premleva svoje korake (Takrat, ko še nisem slutila, da za njimi me čaka z ostrim peskom posuta pot).

Avtorica se v svojih pesmih obrača v preteklost, iz katere pobira bisere, ki so boleli in hkrati svetili ob njeni poti tako dolgo, dokler jih ni vzela v roke in jih obrusila z besedami, ter jih okrasila z venčkom svojih občutij, svojih hrepenenj, ne nazadnje tudi solza, ki jih je toliko, da še vedno pritečejo iz globokega, neusahljivega izvira.

Dotakne se tudi ljubezni, predvsem tiste, ki jo je bila oropana, pa zato pekli še z večjo močjo (Še vedno se vračam na tisto križpotje, kjer sva odšla vsak svojo pot).

Ne pozabi na vnuka, ki mu pokloni veliko svojega srca (Tim malo mucko je dobil. Skupaj se igrata, vragolij nešteto znata, kako se čez ovire skače in prinaša se igrače).

Prav tako ne gre mimo nje strah za slovenski jezik, ki ga vztrajno izpodrivajo drugi jeziki in kar je najbolj nerazumljivo, da mu pri tem ne stopijo v bran ljudje, ki bi to morali že zaradi svojih funkcij, če že v srcu ne čutijo tako (V lastni deželi bom tujka postala, ker angleščine, nemščine, kitajščine ne bom znala.).

Tudi koronsko obdobje je našlo prostor v njenih verzih in še marsikaj je opazila na svojem popotovanju v preteklost in v gledanju sedanjosti.

Ko Marijo Starič spoznamo kot pesnico, se nam postavi vprašanje, koliko mora in more človek pretrpeti, da svoje trpljenje vsaj približno ubesedi v verze, kajti vsakomur je znano, da je včasih gorje tolikšno, da ne najdemo besed, da bi ga opisali, ker jih enostavno ni. Zelo dobro pa so znani občutki ob prestajanju tako hudih preizkušenj.

In potem se zgodi pesem, kar je svojevrsten pogum; izročiti jo bralcu in se s tem razgaliti v svoji duši, vse tisto, kar si nosil v njej leta in leta, nenadoma osvobodiš in vržeš v svet in se trudiš ne trepetati v strahu, kaj bodo bralci ob prebiranju mislili. A vsak bralec poezije je v sebi dovolj zrel, da bo začutil tisto, kar je pesnica želela povedati, izpovedati, da se ga bodo dotaknili njeni verzi v vsej bolečini in mestoma hudomušnosti, ki se žarčita ponekod komaj zaznavno, drugod z veliko močjo.

Hvala, Marija, za ta zvezek iskrenosti, predvsem pa za pogum, da je toliko pesmi dobilo priložnost znajti se v njem. In naj naslov zbirke pomeni tudi čakanje na lepe trenutke, ki jih bo zagotovo še veliko tu, na tej strani mavrice.

Zbirki želim srečno splovitev in veselo jadranje med ljubitelji poezije.

Ivana Vatovec

Spremno besedo h knjigi pa je zapisala dolgoletna zelo dobra prijateljica Društva Rusalka, gospa Dušica Kunaver. Pa si preberimo.

Spremna beseda

Kot drobni biseri so pesmi Marije, ki sestavljajo mozaik pesniške zbirke Čakam. Pesmi se niso skrivale v školjki bisernici, pač pa v duši te prekrasne ženske. V njej nosi srečo, bolečino, jok in smeh … Počasi, sramežljivo se odpira svetu in počasi, kot voda prodira v školjko, Marija javno predstavi težo sveta. Za vso bolečino je tu tudi radost sveta, ki jo v njeno življenje prinašajo vnuk, najbližji, prijatelji …

Poezija Marije je izredno čustvena in ob branju človek začuti iskrena čustva, ki jih avtorica mnogokrat želi skriti, kot da bi se bala priznati, kako težko je v njenem srcu … Tu je svetla luč, ki ji naznanja pot naprej.

Z Marijino poezijo sem se že srečala. Tako kot je obstal njen glas, kot so se zarosile oči, poslušalca zvabi v njen svet. Bitje srca se ustavi, poslušaš se vživeti v njene sanje, poskušaš razumeti, tisto česar ne moreš razumeti … Je kot klic, ki želi opozoriti nase, na bolečino, na globoko ljubezen, ki še vedno tli in čaka, da prestopi prag mavrice.

Marija, kot ena izmed rusalk, pravljičnih vodnih bitij, v tej pesniški zbirki predstavlja sebe. Odprla se je kot školjka, v kateri ni le biser, pač pa mnogi biseri in s temi biseri bo osrečila tudi vse, ki bomo prebirali njeno poezijo …

Dušica Kunaver

Kaj nam prinaša pesniška zbirka ČAKAM? V pesniški zbirki je zbranih 69 pesmi avtorice Marije Starič. Pesmi so zelo čustvene, govorijo o življenju, trpljenju, radosti, veselju ... Naslovno sliko je prispeval slikar Vojko Kumer.  

V Društvu Rusalka smo za novo pridobitev počaščeni. Sedaj pa naprej k novim izzivom Marija, pa iskrene čestitke. Ponosni smo nate v društvu.