Potegnimo črto za nazaj in poglejmo naprej ...

Že v letu leta 2020 smo se vedeli v Društvu Rusalka, da bo še posebej poletje. Res je. Nekaj ​​posebnega je. S pripravami na pester februar smo pričeli v družbi že v novembru 2019. Meseca januarja nismo razmišljali o ničemerju drugem, kot o tem, kako smo izvedli kar tri prireditve, ki smo jih si začarali v februarju.

Slovenski pisatelj, mag. Ivan Sivec, je napisal življenjepis naše države, Tanje Šubelj. Knjiga z naslovom Slepa grofica govori o resnični poti, ki jo je prehodila Tanja do današnjih dni. V družbi smo, zasluženo premajhne dvorane, pripravili dve kulturni prireditvi. Danci, pol leta kasneje, še vedno govori, kako lepi sta bili. Res je, bili sta nekaj posebnega. Dvorana je bila najprej in drugič pokala po šivih.

V družbi so se še dobro spočili, ko smo načrtovali večer poezije ob mednarodnem dnevnem materinskem jeziku. Kot se spodobi, je poezija brala v različnih jezikih.

Načrte za prihajajoče mesece nam je pokvaril škrat po imenu KoronaVirus. Nismo se družili, a ustvarjali smo. Predsednica nam je vsak teden posredovala navodila, kaj smo začeli. Prijavljeni smo se na natečaje, ustvarjali smo v sončnih žarkah, tako da so vedno močneje sijali v prišel je 3. avgust… Ja, 3. avgust, je praznik Društva Rusalka. Bog Savus je v cvetočem maju leta 2015 zbral pet rusalk: Darjo, Tanjo, Brigito, Minko in mene (Lili) ter nam zapeljivo na ušesa šepetal tisto lepo pesem o ustanovitvi družbe… Pa smo ga ustanovile.

Naša predsednica je, da ne skrivnost, zelo dejavna v svojem energijskem ustvarjanju deli tudi med nami. Tudi smo morale že med poletjem pisati poročilo za preteklo petletno obdobje. Pesnicam je naročila nove rime, sama pa je šla še korak naprej: slikarju Ivu Asu je ljudski izdelek, ki bo krasil našo naslovnico zgibanke, ki bo te dni gledal luč sveta.

Kot je za obletnico spodobi, smo lahko v Društvu Rusalka tudi himno. Za besedilo je skrbela naša Antonija Jereb. Tako kot smo poskočne rusalke v rusalčki, tako je tudi himna:

»Rusalke smo, Rusalke smo,

nas težava ne gane,

kdor poje rad in pisat zna

med nami lahk` pristane. «

Minka pa skrivnostno molči. Ne vemo, zakaj, sluti, da se nekaj dogaja. Kaj člani ne vemo, vemo le, da bomo lahko veliko kulturno priredili… Ja, potem pa že že neha.

Nagajivi škrat pa še kar nagaja. Bo treba Boga Savusa poklicati, da naredi mir na svetu tem, da bomo v družbi lahko ustvarjali. Ampak nič nas ni prednastavljeno, saj ima Nežka Andrejaš že pripravljeno besedilo za novo pesniško zbirko z naslovom Spomini preteklosti. Izšla bo v mesecu septembru.

V družbi pa pogumno naprej. Prihaja jesen in z jesenjo se barvajo lasje tudi naši rusalkam v zlatorumene odtenke. Te bodo sodelovale na Festivalu za tretje življenje v Cankarjevem domu. Kako ponosni smo nanje…

Česar nismo postorili v juniju letošnjega leta, pa smo v novembru. Izdali smo knjigo z naslovom Zgodbe iz mojega kraja. V družbi nas je bistveno več kot ob ustanovitvi. Prihajamo iz vseh delov naših lepe domovine, zato tudi zgodimo nekaj posebnega v tako zbranih v naravnih knjigah ter vrednih prebivališč v dolgih zimskih večerih…

Rusalke v Rusalčki smo zelo aktivni. Nič nas ustavi in ​​hitimo nove zmage naproti…

Zapisala: 

Lilijana Prepeluh

                                                                                                                                Avtor slike: Ivo As, slikar