Zaloškim copatarjem ...

Danes se praznuje po koledarju 40. mučenikov. 

Praznik večina krščanskih cerkva beleži kot spomin na dogodek iz časa vladavine cesarja Licinija (308-324). Ta je od spora s cesarjem Konstantinom I. Velikim v krščanstvu videl sovražnika, za kristjane pa je odločil, da jih je potrebno spreobrniti ali pa odstraniti. Z odlokom je tudi vojakom na svojem območju ukazal, naj se krščanstvu odrečejo ali pa bodo kaznovani s smrtjo.

Ukazu se je leta 320 junaško uprlo štirideset vojakov elitne legije XII Fulminata. Po legendi naj bi v zaporu napisali še poslednje pismo, oporoko, v kateri so zapisali, da želijo biti pokopani v vasi v Mali Aziji, danes znani pod imenom Kyrklar. Odvzeli so jim oblačila in jih 9. marca, v najhujši zimi, v bližini mesta Sebaste (danes Sivas v Turčiji) odpeljali do tamkajšnjega zmrznjenega ribnika ter jih vrgli vanj.

Kljub vsemu naj bi Licinij vojakom tik pred smrtjo ponudil še zadnjo priložnost in jim ob ribnik namestil kopel s toplo vodo, ki je bila namenjena spreobrnjencem. Premislil si je le eden od vojakov, ki je iz ledeno mrzlega ribnika skočil v kopel, vendar naj bi ga zaradi nenadne spremembe temperature zadela kap in je umrl. Eden od stražarjev, naj bi odvrgel svoja oblačila in se pridružil mučenikom v ribniku, tako da je število mučenikov vseeno ostalo 40.

Naslednjega dne je prišel sodnik, ki je ukazal mučenikom polomiti roke in noge ter jih sežgati na grmadi, njihov pepel pa raztresti. Čeprav se vojakom ni izpolnila posmrtna želja, da bi bili skupaj pokopani, so doživeli skupno smrt. Čeprav se je mučeništvo dogajalo 9. marca, se dan mučenikov obhaja 10. marca.

V Zalogu pa so se moški zbrali v gostilni, kmečki moški so pripeljali vozove, ki so jih pustili pred gostilno, nato pa so spili enega "takratkega" za korajžo in se podali na pot. Zastavonoša je nosil prapor, na katere so bili štikani copati, na vrhu prapora pa so viseli copatki (ne moški, otroški). Tako so se vozili po okoliških krajih in obiskovali gostilne. Že zelo "potrjeni" so prišli proti večer v Zalog. Tu pa halo ... pričakale so jih žene. Padla je marsikatera ostra beseda, a moški, kot moški, so se znašli. Ženske so povabili v gostilno, vaški godec je vzel harmoniko in začel se je ples ...

Praznik se je praznoval še v 70. letih prejšnjega stoletja, potem pa so ga opustili. Iz konjske vprege so prešli na avtomobile ...

Danes se praznik še ohranja. Tudi prapor je ohranjan, res da manjka en copat, ampak prapor je in praznik živi.

Vsem Zaloškim copatarjem se od tega dne poklanja copate, ki jim služijo celo leto, obenem pa spominjajo, na njihov praznik in vlogo, ki jo imajo v življenju ...

Dragi Zaloški copatarji iskrene čestitke ob vašem prazniku vam želimo v

Kulturno-zgodovinskem društvu Rusalka